Stališče skupine EPP o pristopu k integrirani industrijski politiki

Evropa sprejema temeljne odločitve o svoji gospodarski prihodnosti v prihodnjih letih. Komisija je določila jasne cilje za zeleni in digitalni prehod ter prenovljeno industrijsko politiko. Da bi dosegli te cilje, se morajo medsebojno dopolnjevati; potrebujemo ravnovesje med različnimi prednostnimi nalogami ter uskladiti javno porabo in spodbude v skladu z njimi. Čeprav so v predlogih Komisije prisotne vse sestavine tega pristopa, ni splošne 10-letne strategije, ki bi nam omogočila uresničitev ciljev do leta 2030 in še dlje. Vendar je to nujno potrebno za evropska mala in srednja podjetja (MSP) ter velika podjetja, da ohranijo načrtovanje in varnost naložb.

Zeleni dogovor je domnevno agenda za rast, vendar, kot smo videli pozneje, potrebujemo digitalne in industrijske cilje na enaki ravni, saj so vsi odvisni drug od drugega. Pristop, ki bi vse te cilje združil v konkretne strategije za industrijske ekosisteme, bi bil pravi celostni pristop in to si želi tudi Skupina EPP. Jasno mora biti, da to ne sme biti načrt za gospodarstvo. Vsem industrijskim panogam moramo ponuditi dosledno javno politiko v okviru različnih političnih instrumentov, ki jih bo podpirala pri teh zapletenih prehodih.

Te strategije moramo čim prej vzpostaviti. Če bi imeli strategije zdaj, bi lahko prilagodili prednostne naloge porabe in zakonodaje za leto 2022. Tako bi imeli na voljo približno 8 let in pol za temeljito preobrazbo. To je izjemno kratek časovni okvir, ki ga je mogoče doseči le z usklajenimi in predanimi prizadevanji oblikovalcev politik in podjetij. Povedano jasno: brez celovite in integrirane strategije, ki usmerja vse naše instrumente, politike in porabo, je malo verjetno, da bo Evropa leta 2030 dosegla svoje industrijske, digitalne in zelene cilje. Razlog za to je zlasti dejstvo, da so lahko kratek časovni okvir in naloge, ki so pred nami, izziv, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ki so hrbtenica evropskega gospodarstva.

Skupina EPP v tem dokumentu v grobih potezah predstavlja svoja stališča o tem, kako bi bilo treba dokončati strategijo Komisije.

Ekosistem v središču

Skupina EPP podpira ekosistemski pristop industrijske strategije. Digitalni in podnebni cilji bodo na vsak ekosistem vplivali drugače, prav tako pa se položaj Evrope na svetovnem trgu med ekosistemi razlikuje. Da bi ostali konkurenčni in dosegli strateško avtonomijo, potrebuje vsak ekosistem svoj pristop.

V skladu z Letnim poročilom o enotnem trgu 2021 (ASMR) "industrijski ekosistemi vključujejo vse akterje, ki sodelujejo pri doseganju določenega družbenoekonomskega cilja: od najmanjših zagonskih podjetij do največjih podjetij, ki sodelujejo pri zadovoljevanju novih tržnih potreb, raziskovalnih dejavnosti, ki podpirajo industrijske inovacije, regulatorjev, ki usmerjajo gospodarsko dejavnost z ugodnimi politikami, do ponudnikov storitev in dobaviteljev." Ta celovita opredelitev ekosistema jasno kaže na pomen popolnoma celostnega pristopa. Potrebujemo strategijo, v kateri bodo učinkoviti ukrepi v vseh teh elementih ekosistemov usklajeno prispevali h krepitvi konkurenčnosti in rasti ekosistemov. Ti ukrepi morajo biti prilagojeni posameznim zainteresiranim stranem, npr. malim in srednje velikim podjetjem, hkrati pa morajo imeti univerzalen značaj, ki se uporablja horizontalno v vseh ekosistemih.

Pomembno vprašanje, ki se zastavlja ob posodobitvi strategije, je, ali je 14 ekosistemov, izbranih leta 2020, še vedno ustreznih. Komisija je zaradi pomembnega razvoja dogodkov v strategijo dodala vidik odvisnosti kot gonilno merilo, vendar ji ni uspelo prepričljivo predstaviti, zakaj ta razvoj dogodkov ne bi vplival na izbor 14 ekosistemov.

Usklajevanje instrumentov

Unija ima na voljo celoten arzenal instrumentov za doseganje svojih ciljev. Industrijska strategija temelji na industrijskih zavezništvih kot glavnem instrumentu. To je primer instrumenta za določanje agende, ki bi moral biti v središču strateškega pristopa. Vendar so programi za konkurenčnost lahko uspešni le, če vodijo k integriranemu pristopu drugih instrumentov.

• Instrumenti za določanje agende: Industrijska zavezništva, načrti industrijskih tehnologij, evropska partnerstva, strateški načrt HEU, sektorska partnerstva za podnebje, vseevropska omrežja, pakt za znanja in spretnosti.

• Instrumenti financiranja: Evropski inovacijski centri, Obzorje Evropa, evropska partnerstva (zlasti skupna podjetja), digitalna inovacijska središča, InvestEU, CEF, strategije pametne specializacije, nacionalni načrti za oživitev gospodarstva, sklad za inovacije, sklad za pravičen prehod, strukturna in regionalna sredstva EU, program Digitalna Evropa, program enotni trg, Erasmus+.

• Regulativni instrumenti: Podnebna zakonodaja, taksonomija, REDII, EED, ETS, uredba o umetni inteligenci, zakon o podatkih, DGA, DMA, DSA, standardizacija, tuje subvencije, ki izkrivljajo notranji trg.

• Mednarodni instrumenti: Mednarodni instrumenti: CBAM, trgovinski sporazumi, vključno s sporazumi o prosti trgovini in SPS, pravila STO, standardizacija, analiza odvisnosti, globalne podnebne zaveze (globalni ETS?), partnerstva s sosednjimi državami, Pogodba o energetski listini.

Popolnoma integrirana strategija

Kot je navedeno v ASMR, ekosistemski pristop "vključuje sistemski pomen vseh horizontalnih in vertikalnih povezav med gospodarskimi akterji". Vendar pa moramo v celoti vključiti tudi horizontalne in vertikalne povezave med vsemi ustreznimi instrumenti za podporo tem ekosistemom.

V sedanji industrijski strategiji te integracije politik in konkretnih ukrepov ni. Zaradi tega obstaja tveganje, da bo učinkovitost ukrepov oslabljena. Ukrepe v okviru enega instrumenta je običajno treba podpreti z ukrepi v drugih instrumentih. Če nimamo celostnega pristopa, te podpore lahko primanjkuje.

Ekosistemske preglednice v ASMR so zelo dobro izhodišče, vendar jih je treba dopolniti za vse ekosisteme. Imamo le šest analiz odvisnosti, imamo le dva pilotna načrta industrijskih tehnologij, podrobnosti o tem, kako bo taksonomija vplivala na določen ekosistem, so pogosto pomanjkljive, v fasciklih pa se pogosto pojavlja beseda "lahko". Poleg tega se zdi, da se zaradi učinka prelivanja taksonomije direktiva o trajnostnem poročanju podjetij (CSRD) zdaj uporablja tudi za MSP, kar bi lahko pomenilo veliko upravno breme. Da bi dosegli prehod, moramo poznati potrebe ekosistema in oblikovati strategijo, kako jih uresničiti. To po eni strani zahteva ambiciozne tehnološke načrte za vse ekosisteme, da bi usmerili raziskave in razvoj, potrebne za nove tehnologije. Po drugi strani pa moramo skrbno spremljati potrebe ekosistemov po infrastrukturi in znanju.

Na primeru kvantne tehnologije nam je uspelo v program Obzorje Evropa vključiti sredstva za kvantno tehnologijo v višini 1 milijarde EUR. Poleg tega precej sredstev prihaja iz programa Digitalna Evropa, pri čemer je pomembnih več skupnih podjetij; na primer Skupno podjetje za ključne digitalne tehnologije. Skupaj z nedavno ustanovljenim konzorcijem kvantne industrije (QuIC) moramo zdaj zagotoviti vzpostavitev skupne strukture upravljanja, ki bo vključevala ustrezne službe Komisije in zainteresirane strani ter usmerjala naložbe z jasnimi cilji do leta 2030. To nam bo omogočilo, da ne le dosežemo tako pomemben tehnološki napredek na tem področju, temveč tudi, da ustvarimo odločilno inovacijsko infrastrukturo za številne druge sektorje.

Poleg tega, kot poudarja ASMR, se ekosistemi "razvijajo na istem ozadju: integriranem enotnem trgu". Če si za ta enotni trg in njegove udeležence zastavimo splošne cilje, kot sta taksonomija za trajnostne naložbe ali revizija pravil o državni pomoči, brez celostne strategije za ekosisteme, so lahko ti veliki cilji kontraproduktivni, saj bi lahko zaprli bistvena vrata za posamezne ekosisteme. Drugi element, ki ga je treba upoštevati, je vpliv odločitev v enem ekosistemu na druge ekosisteme (npr. velika odvisnost od vodika v enem prometnem sektorju bo vplivala na razpoložljivost vodika v drugih sektorjih). Nazadnje je treba vključiti jasne načrte za zmanjšanje birokracije in upravnega bremena. S tem je povezana revizija okvira državnih pomoči. Revizija je prepočasna in preveč razdrobljena. Predlogi za revizijo pravil IPCEI se zdijo še vedno preveč konservativni. Javne in zasebne naložbe bodo zadržane, če Evropa ne bo zagotovila jasnosti glede pravil o državnih pomočeh, zlasti za MSP. Glede na zapletenost in nujnost trenutka moramo opustiti dogmatičen odnos do državne pomoči in preučiti vse možnosti, od začasne opustitve pravil državne pomoči v določenih sektorjih do popolne zakonodajne revizije pravil državne pomoči v drugih sektorjih.

Kaj želimo storiti

Kot zadnji korak potrebujemo jasno operacionalizacijo vseh rešitev. Dokončanje analize bi nas usmerilo na pravo pot, vendar bodo ključnega pomena podrobnosti izvajanja. Za prehod od strategije Komisije k pristopu EPP je potrebnih več korakov:

• Komisija mora čim prej dokončati analize za vse ekosisteme.

• Komisija mora ponovno oceniti izbor 14 ekosistemov.

• Komisija mora vsako leto spremljati potrebe po infrastrukturi.

• Ekosistemi morajo predložiti jasen tehnološki načrt.

• Proračunski organi morajo v letnem proračunskem postopku in pri vmesnih pregledih programov Unije pokazati prožnost, da bi zagotovili, da se lahko prednostne naloge financiranja Unije odzovejo na rezultate načrtov in infrastrukturne potrebe.

• Zakonodajalci morajo kritično oceniti zakonodajo in uporabiti vsa potrebna orodja za boljše predpise, zlasti test MSP, zlasti za paket "Fit for 55" in digitalne datoteke (DGA, DSA, DMA), da zagotovijo njeno uskladitev z rezultati analize.

• Komisija mora skupaj z državami članicami predstaviti načrt za vsaj 30-odstotno zmanjšanje upravnih bremen, ki vplivajo na evropska podjetja, zlasti na MSP, da bi zmanjšala pritisk na stroške in spodbudila konkurenčnost.

• Okvir državnih pomoči je treba nujno pregledati, da bo primeren za globalno konkurenco.

• Komisija mora nadaljevati z ocenjevanjem strateških odvisnosti in predstaviti akcijski načrt, kako okrepiti globalne soodvisnosti evropskih ekosistemov.

• Komisija mora uresničiti strateški sveženj za krepitev enotnega trga, obravnavanje tujih subvencij in prevzemov ter prilagoditev pravil o javnih naročilih prihodnosti, tako da bo EU zaščitila tudi to, kar proizvajamo in razvijamo v EU.

Primer: Čisto letalstvo

Letalski sektor se trenutno nahaja v popolnem viharju: gospodarska dejavnost se je sesula zaradi COVID-19, trajnostni cilji za sektor so ogromni, posledice digitaliziranega globalnega prometa pa bodo postavile pod vprašaj obstoječe poslovne modele. Zato je to odličen primer za ponazoritev potrebe po celostnem pristopu.

V okviru industrijske strategije je sektor vključen v letalski in obrambni ekosistem. Vendar je sektor tesno povezan tudi z drugimi ekosistemi, na primer z ekosistemoma "energija - obnovljivi viri energije" in "mobilnost - promet in avtomobilski ekosistem". Sedanje naložbe v ogljično nevtralne tehnologije najverjetneje ne bodo prinesle potrebnega zmanjšanja emisij leta 2030 in so vezane na odločitve v drugih ekosistemih. Če želimo za dosego teh ciljev uporabiti sintetična goriva, uvedena do leta 2030, bo to pomenilo pritisk na razpoložljivost energije in surovin za proizvodnjo električnih letal in druge sektorje. Če bomo energijo usmerili v proizvodnjo vodika brez emisij, da bi razogljičili energetsko intenzivne industrije, bo to pomenilo pritisk na razpoložljivo energijo za letalsko industrijo. Skupno podjetje za čisto letalstvo, ustanovljeno v okviru programa Obzorje Evropa, bo do leta 2030 zagotovilo čistejše tehnologije, ki pa jih bo treba uskladiti z naložbami, ki jih predlaga zavezništvo. Medtem bosta morala skupno podjetje in zavezništvo pridobiti sredstva iz iste blagajne zasebnega sektorja, ki ga je trenutno močno prizadela kriza brez primere v tem sektorju. Medtem pa predlagano financiranje Unije v okviru programa Obzorje Evropa za to partnerstvo ni doseglo ravni, ki je potrebna na tem področju. Zato je treba opredeliti dopolnilne vire financiranja in jih povezati s partnerstvom, da se optimizira uporaba širšega finančnega okvira večletnega finančnega okvira za ključne cilje "zelenega dogovora", ki se uresničujejo v okviru partnerstva, in da se spodbudijo potrebne zasebne naložbe. Ali so potrebni dodatni ciljno usmerjeni IPCEI? Hkrati v strategiji še niso omenjeni načrti za morebitno vključitev letalstva v sistem trgovanja z emisijami in obstajajo pomisleki, da taksonomija EU ni zasnovana tako, da bi omogočala financiranje vseh možnosti za razogljičenje letalstva. To povzroča pritisk na zasebne naložbe v raziskave in razvoj v času, ko jih najbolj potrebujemo. Poleg tega je treba letalstvo, tako kot številne druge ekosisteme v strategiji, vključiti v mednarodne trgovinske dejavnosti Unije, v sheme financiranja in državne pomoči ter v izobraževalne pobude za izboljšanje usposobljenosti. Posodobitev strategije je pomenila pomemben začetek za sektor, vendar ta kratek pregled kaže, kje bo treba še veliko storiti, da bi dosegli resnično celosten pristop.