Stališče skupine EPP o procesu vključevanja Romov v EU

Uvod

Romi živijo v Evropi že skoraj tisočletje. Te skupnosti so prispevale k bogati strukturi našega življenja ter vplivale na evropsko identiteto in kulturo. So največja evropska manjšina. Od približno 10-12 milijonov Romov in Sintov, ki živijo v Evropi, jih približno 6 milijonov živi v EU in ima državljanstvo EU.

Veliko število Romov je dobro vključenih v naše družbe. Delajo, vzgajajo otroke, plačujejo račune in davke ter prispevajo k blaginji družb, katerih del so. Vendar pa so med njimi tudi taki, ki se rodijo v skrajni generacijski revščini. Živijo v negotovih življenjskih razmerah brez dostopa do pitne vode in osnovne infrastrukture. Mnogi med njimi nimajo ustreznih osebnih dokumentov. Težko najdejo stabilno zaposlitev, saj ne ustrezajo številnim delovnim zahtevam in imajo omejene možnosti za razvoj svojih spretnosti in kompetenc. Še naprej se soočajo z neenakostjo, razširjeno diskriminacijo in vse večjo izključenostjo od svojih neromskih vrstnikov na ključnih področjih vsakdanjega življenja, kot so dostop do kakovostnega izobraževanja, zaposlitve, zdravstvenega varstva in stanovanj. Te razmere ne ovirajo le njihovega opolnomočenja, temveč negativno vplivajo tudi na kohezijo Evropske unije.

V preteklih letih so bile takšne ugotovitve večkrat izražene v številnih poročilih različnih zainteresiranih strani, med drugim v resolucijah Evropskega parlamenta in letnih sporočilih Evropske komisije o napredku držav članic pri pospeševanju vključevanja Romov na podlagi dokazov Agencije EU za temeljne pravice (FRA).

Kljub dolgoletnim prizadevanjem po vsej EU za izboljšanje položaja milijonov Romov je po izbranih ugotovitvah raziskave agencije FRA EU-MIDIS II približno 80 % vprašanih Romov živelo pod pragom tveganja revščine v svoji državi; vsak tretji Rom živel v stanovanju brez vode iz pipe; vsak tretji romski otrok živel v gospodinjstvu, v katerem je nekdo vsaj enkrat v preteklem mesecu lačen odšel spat; 50 % Romov, starih od šest do štiriindvajset let, pa ni obiskovalo šole. V času, ko je EU ustvarila bogastvo brez primere, visoke socialne standarde in velike priložnosti za svoje državljane, so ta dejstva šokantna in nesprejemljiva.

Medtem ko EU prevzema vodilno vlogo v svetu pri reševanju velikih izzivov našega časa, kot so podnebne spremembe in digitalna agenda, ne sme pozabiti na še vedno negotov položaj Romov. V ozadju ni le moralni in politični, temveč tudi gospodarski imperativ. EU mora vsem državljanom EU zagotoviti enake možnosti.

EU in države članice, vsaka v okviru svojih pristojnosti, si delijo odgovornost za vključevanje Romov. Vendar so ukrepi za resnične spremembe za Rome še vedno v rokah držav članic. Od leta 2011 se prizadevanja držav članic usmerjajo in spremljajo v okviru "okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020", ki je med drugim del širše agende EU in evropskega semestra. Čeprav so bili na ravni EU in nacionalni ravni vzpostavljeni številni politični, pravni in finančni instrumenti, je bil dosežen le omejen napredek.

Priznati je treba institucionalne spremembe in ukrepe, namenjene Romom na ravni EU in držav članic, ki so se izkazali za koristne. Vendar se je po skoraj desetletju izvajanja zgoraj navedenega okvira EU v vsakdanji realnosti ranljivih Romov žal le malo spremenilo.

Jasno je, da se bo brez okrepljenega sodelovanja EU in držav članic socialna razdeljenost v naših družbah še povečala, regionalne razlike se bodo poglobile, vrzel med Romi in Neromi pa se bo še naprej povečevala.

EU potrebuje nov začetek in se mora bolj osredotočiti na izvajanje

Sprejetje pobude EU o enakosti in vključevanju Romov do leta 2030 s strani Evropske komisije, ki je predvideno do konca tega leta, je edinstvena priložnost za nov zagon sedanjega procesa vključevanja Romov v EU, ki poteka v okviru okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020.

V zadnjih nekaj letih so bile ugotovljene številne težave. Zato so bile oblikovane politike ter vzpostavljeni politični, finančni in pravni instrumenti. Vendar je bilo njihovo učinkovito in v rezultate usmerjeno izvajanje, podprto z močnim političnim vodstvom in vztrajno zavezanostjo na vseh ravneh (EU, nacionalni, regionalni in lokalni), počasno. Pravzaprav je odsotnost teh ključnih elementov povzročila neuspeh dosedanjega procesa.

Da bi bil proces vključevanja Romov do leta 2030 verodostojen in uspešen, je potrebna temeljita sprememba pristopa

Jasno je, da so razmere v številnih državah članicah EU zaskrbljujoče. V vseh državah članicah EU bi bilo treba pospešiti nacionalna prizadevanja za vključevanje Romov. Še večji poudarek je treba nameniti tistim državam članicam, v katerih neučinkovit proces vključevanja Romov predstavlja makroekonomske izzive, poglablja regionalne razlike in tako ovira socialno kohezijo EU. To zlasti velja za države članice EU z velikim številom romskega prebivalstva. Podpora EU tem državam bi morala biti prilagojena tem izzivom. V teh državah je treba več pozornosti nameniti učinkovitosti politik in ukrepov.

V zvezi s tem bi moralo imeti izvajanje trdnih in temeljitih sistemov spremljanja in vrednotenja ključno vlogo.

Pozitivne, trajnostne in trajne spremembe bi bilo mogoče doseči z glavnimi reformami, ciljno usmerjeni ukrepi pa bi jih morali dopolnjevati. Po izkušnjah je omejevanje procesa vključevanja Romov na projekte, usmerjene/posvečene vključevanju Romov, omejeno, zlasti če takšni projekti nimajo kontinuitete. Pogosto so dragi, neučinkoviti, vzbujajo številna pričakovanja, po zaključku pa prinašajo veliko razočaranja, saj ni kontinuitete.

Nujno je treba dati prednost večjim naložbam v osnovno infrastrukturo za izboljšanje dostopa ranljivih Romov do pitne vode in sanitarnih storitev. Izbruh bolezni COVID-19 je razkril neuspeh nekaterih držav članic EU pri reševanju teh razmer, čeprav je bilo v ta namen na voljo precej sredstev EU.

Pandemija COVID-19 bi morala biti opozorilo za številne evropske države, zlasti tiste, v katerih živi veliko romskega prebivalstva brez dostopa do osnovnih storitev. Jasno je, da je za romske skupnosti, ki živijo v prenatrpanih stanovanjskih območjih ali zavetiščih brez dostopa do vode iz pipe in osnovnih sanitarnih storitev, skoraj nemogoče upoštevati pravila socialne distance ali stroge higienske ukrepe, da bi preprečili širjenje koronavirusa ali drugih virusov. Romi so zaradi zgoraj navedenih razlogov izpostavljeni večjim zdravstvenim tveganjem kot ostalo prebivalstvo. Hkrati ne smemo dopuščati obtoževanja Romov, da s širjenjem koronavirusa ogrožajo javno zdravje, čemur smo bili priča v nekaterih državah. Virusi ne razlikujejo med rasami ali narodnostmi.

V teh državah si mora EU nujno prizadevati za boljše rezultate prihodnjih prizadevanj za vključevanje Romov. V programskem obdobju 2014-2020 je EU namenila 1,5 milijarde EUR za podporo vključevanju Romov. V okviru skladov ESI je bila uvedena predhodna pogojenost v smislu obveznosti vzpostavitve nacionalnega strateškega okvira politike vključevanja Romov, opredelitve ustreznih prikrajšanih mikroregij ali segregiranih sosesk ter izvajanja ukrepov za premostitev vrzeli v vključevanju. Vendar so v več primerih pomanjkanje politične volje in odločenosti, težave z absorpcijsko zmogljivostjo, pomanjkanje interesa lokalnih organov, razdrobljenost projektov/programov, namenjenih Romom, pomanjkanje celovitega in holističnega pristopa, odsotnost učinkovitega usklajevanja upravljanja in nenehna diskriminacija le nekateri od razlogov za neučinkovito uporabo in premajhno porabo sredstev v več državah članicah. Ta vprašanja je treba v naslednjem programskem obdobju ustrezno upoštevati. Pomanjkanje nadzora in odgovornosti prav tako odpira vrata zlorabi sredstev in korupciji. Opuščanje teh izzivov bo prispevalo k povečanju protiromskega odnosa, populizma in ekstremizma v naših družbah.

Vključevanje Romov je dvosmerni proces

Kot ugotavlja Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA), so se trdovratni pojavi, kot sta razširjena diskriminacija in anticiganizem, izkazali kot ovira za prizadevanja za izboljšanje življenjskih možnosti in življenjskega standarda Romov. Učinkoviti ukrepi za boj proti protiromski retoriki in sovražnemu govoru, ki obravnavajo rasistično, stereotipno ali drugače stigmatizirajoče izražanje ali vedenje, ki bi lahko pomenilo spodbujanje k diskriminaciji Romov, bi morali biti temeljito kaznovani. V ta namen je bistveno, da države članice izvajajo obstoječo protidiskriminacijsko zakonodajo.

Vendar pa izvrševanje protidiskriminacijske zakonodaje ni dovolj. Spremljati ga morajo dobre komunikacijske dejavnosti in dejavnosti ozaveščanja, ukrepi za ozaveščanje, namenjeni večinskemu prebivalstvu, da bo bolje razumelo koristi vključevanja Romov za družbo kot celoto in zapletenost tega procesa. Pri tem imajo ključno vlogo mediji, vključno z družbenimi mediji.

Vključevanje Romov je dvosmerni proces, ki zahteva spremembo miselnosti tako Romov kot Neromov. Vključevanje je treba obravnavati tudi s spodbujanjem vzornikov ter z izobraževalnimi programi in učnimi gradivi, ki bodo poglobili znanje o Romih ter njihovi zgodovini in kulturi. To je zlasti pomembno za vzajemno mirno sobivanje v etnično mešanih skupnostih in regijah.

Socialna izključenost in globoka revščina, s katerima se soočajo ranljive romske skupnosti, sta pogosto vzrok za nezakonito vedenje. V nekaterih državah članicah so Romi žrtve organiziranega prisilnega beračenja. V številnih primerih so v to vpleteni otroci, njihova blaginja in prihodnost pa sta posledično ogroženi. Ta negativni pojav je treba obravnavati sistematično in usklajeno. V nasprotnem primeru bi lahko povzročil razočaranje in tesnobo med državljani držav članic. Poleg tega obstaja nevarnost, da se bo protiromski odnos še bolj okrepil. Zato je potreben sistematičen pristop za zagotavljanje trajnostnih dolgoročnih rešitev tega družbenega pojava.

Več pozornosti si zasluži tudi diskriminacija, s katero se soočajo romske ženske in dekleta ne le zunaj, temveč tudi znotraj romskih skupnosti, vključno z nasiljem v družini ali zgodnjimi nosečnostmi itd. Gre za kompleksna vprašanja, ki jih je treba obravnavati v okviru splošnih politik in ciljno usmerjenih ukrepov, pri katerih je ključnega pomena krepitev zaupanja. V ta namen je treba policiste, socialne delavce in zdravstvene delavce usposobiti za občutljiv pristop do romskih žensk in deklet ter vzpostavljanje zaupanja v skupnosti. Države članice bi morale zagotoviti, da se žrtve obravnavajo nediskriminatorno.

Izobraževanje je najboljša naložba za Rome ter za prihodnjo rast in blaginjo Evrope

Začarani krog marginalizacije in revščine Romov je mogoče prekiniti le s celovitimi, predanimi in dobro financiranimi dolgoročnimi strategijami splošnega izobraževanja, ki v celoti obravnavajo vse glavne dejavnike in pogoje, ki opredeljujejo negotov položaj Romov. Ti vključujejo izobraževalne, gospodarske, socialne in kulturne vidike, vključno z rasizmom in diskriminacijo. Te izobraževalne strategije morajo temeljiti na širokem sodelovanju strokovnjakov na področju izobraževanja, osrednjih in lokalnih vladnih organov, civilne družbe, romskih skupnosti in vseh zainteresiranih državljanov.

Cilj vključujočih ukrepov v izobraževanju bi moral biti čim večja vključitev romskih otrok in vseh drugih prikrajšanih skupin v izobraževalni sistem od predšolske vzgoje do srednješolskega izobraževanja, kar je pogoj za osebni razvoj in poklicno pot.

V ta namen je treba v več državah članicah EU bistveno izboljšati in prenoviti sisteme izobraževanja in usposabljanja. Te sisteme je treba reformirati tako, da bodo romski otroci imeli enake možnosti izobraževanja kot njihovi neromski vrstniki.

Pri tem je treba v celoti priznati dejstvo, da romski otroci doma nimajo enakih učnih možnosti kot njihovi vrstniki. Zato morajo biti romskim otrokom na voljo dodatni aktivni ukrepi in podporno poučevanje, da bi se rešili iz samonanašalnega kroga nizke izobrazbe in s tem povezanega zgodnjega opuščanja šolanja. Vlade bi morale nameniti zadostna sredstva in strokovne človeške vire, da bi zagotovile uresničitev vseh zgoraj navedenih dejavnikov. Več pozornosti je treba nameniti vključevanju staršev v podporo izobraževanju njihovih otrok in tem staršem zagotoviti podporo, ki jo potrebujejo.

Nujno je treba omogočiti izmenjavo najboljših praks med državami članicami in spremljati stanje, da bi lahko Evropski komisiji redno pripravljali ocene. Evropska unija bi morala zagotoviti platformo za izmenjavo dobrih praks, priporočila Sveta Evrope pa bi lahko bila tudi referenčna orodja. Noben romski otrok ne bi smel biti kaznovan samo zato, ker se je rodil v revščini. Nekatere države članice EU te otroke nameščajo v posebne šole za duševno prizadete, tudi če nimajo nobene prizadetosti, ali pa jih ločujejo od njihovih neromskih vrstnikov v običajnih šolah ali razredih. Njihovo izobraževanje bi se moralo začeti čim prej v ustanovah za predšolsko vzgojo in varstvo, da bi izboljšali njihovo udeležbo in pripravljenost na prihodnje učenje. Nadaljevati bi se moralo do višjega sekundarnega izobraževanja. Noben romski otrok ne bi smel končati šole brez kvalifikacij, ki so potrebne za uspeh na trgu dela in uspeh v življenju. Prednost bi bilo treba dati tudi politikam poklicnega izobraževanja in aktivnemu izobraževanju odraslih, namenjenemu odraslim z nizkimi kvalifikacijami. V ta namen je treba večji poudarek nameniti prehodu med različnimi izobraževalnimi potmi z zagotavljanjem ustrezne izobraževalne in poklicne orientacije.

Ključnega pomena je, da so romski učenci opremljeni tudi z digitalnimi spretnostmi in kompetencami, ki jim omogočajo, da izkoristijo priložnosti in postanejo dragoceni državljani, ki oblikujejo prihodnost Evrope. To vključuje zagotavljanje njihovega dostopa do digitalnega izobraževanja. Sedanja pandemija COVID-19 je še bolj poudarila neenakosti v Evropi; marginalizirani romski otroci nimajo dostopa do šolanja na daljavo ali prek spleta, ki ga imajo njihovi neromski vrstniki. Da bi to dosegli, je treba romske otroke postaviti v središče programov delovanja šol, v katerih je treba več pozornosti nameniti njihovemu telesnemu in čustvenemu počutju.

Spremenite paradigmo o Romih in sprostite njihov potencial

Romov ne bi smeli dojemati kot breme, temveč kot priložnost, zlasti v času demografskih izzivov. Starajoča se Evropa se sooča s pomanjkanjem kvalificirane delovne sile, zato del svoje delovne sile uvaža iz tretjih držav. Romsko prebivalstvo predstavlja pomemben in naraščajoč delež prebivalstva in prihodnje delovne sile. V njih je ogromen potencial, ki še vedno ni izkoriščen. Za države z velikim številom romskega prebivalstva lahko gospodarsko vključevanje prinese koristi, ki se ocenjujejo na približno 500 milijonov EUR na leto. Gospodarska produktivnost bi se izboljšala, posledično pa bi se zmanjšali državni stroški za socialno pomoč, medtem ko bi se povečali prihodki iz dohodnine. Na Rome bi lahko gledali na različne načine, kot na bodoče delavce, podjetnike, davkoplačevalce, potrošnike, vlagatelje itd.

Da bi dosegli popolno vključenost Romov, tudi na trgu dela, je treba ustrezno obravnavati strukturno diskriminacijo, prostorsko segregacijo in neustrezna prizadevanja politike, ki so ključni dejavniki, ki preprečujejo napredek pri vključevanju Romov v družbo in na trg dela. Zlasti v teh časih, ko Evropa prehaja v digitalno dobo, bi morali Romi imeti možnost izkoristiti nove priložnosti, povezane s to preobrazbo. Zaposlovanje Romov ne bi smelo biti omejeno na sodelovanje Romov v programih javnih del, čemur smo bili priča v nekaterih državah članicah. Ti programi ne izboljšujejo ustreznih znanj in spretnosti udeležencev. Tako se Romi še naprej ne morejo izogniti pasti brezposelnosti ali najti zaposlitve na odprtem trgu dela. Veliko število Romov tako postane del sive ekonomije, kar je škodljivo zanje in za gospodarstvo kot celoto. Organi držav članic bi se morali dejavno boriti proti takšnim praksam in takšno delo preoblikovati v zakonite pogodbe o delu, s čimer bi na eni strani zaščitili romske delavce, na drugi strani pa zagotovili davčne prihodke za državo.

Države članice bi morale izboljšati ekonomsko opolnomočenje Romov. To je mogoče doseči z večjim vključevanjem podjetij, zlasti na lokalni ravni, vključno s spodbujanjem zaposlovanja dolgotrajno brezposelnih oseb, pa tudi s podpiranjem romskega podjetništva, socialnih podjetij in povečanjem zaposlitvenih možnosti s poudarkom na romski mladini in ženskah.

Romi oblikujejo svojo prihodnost in prihodnost Evrope

Biti Evropejec danes pomeni imeti priložnost za uspeh in pravico do dostojnega življenja, po možnosti v kraju ali regiji, iz katere izhajamo. Večja gospodarska vključenost Romov bi izboljšala socialno kohezijo in zmanjšala regionalne razlike, ne le v EU, temveč tudi v državah širitve, saj je v najmanj razvitih regijah Evrope velika koncentracija marginaliziranih romskih skupnosti. Pametna uporaba nove generacije skladov v okviru večletnega programskega obdobja 2021-2027 (sklada InvestEU in ESI) bi imela ključno vlogo z odpravljanjem revščine, stanovanjske izključenosti in prikrajšanosti, ki jo doživljajo Romi. Nacionalna strategija vključevanja Romov je ponovno predpogoj za usmerjanje sredstev, katere cilj je pospešiti vključevanje Romov ter preprečiti in/ali odpraviti njihovo segregacijo.

Ko si EU in države članice prizadevajo za oblikovanje socialno pravičnih, poštenih in enakih družb, ne smejo pozabiti na prizadevanja Romov. Pomembno vlogo bi imela stalna podpora in krepitev njihovega političnega zastopanja ter državljanske in kulturne udeležbe na ravni EU in nacionalni ravni.

Rome bi bilo treba spodbujati k dejavnemu sodelovanju pri sprejemanju odločitev na lokalni, nacionalni in evropski ravni, da bi lahko imeli večjo vlogo pri oblikovanju glavnih politik, ki jih zadevajo. Zlasti romska mladina bi morala postati gonilna sila vključevanja Romov v EU. Biti morajo nosilci sprememb in ne njihovi prejemniki. Na romske volivce se ne bi smeli spomniti le v času volitev. Zato je treba več pozornosti nameniti domnevnim volilnim goljufijam, ki izkoriščajo ranljive romske skupnosti. Volilni organi držav članic naj imajo dejavno vlogo pri obravnavi teh obtožb. Pri tem ima pomembno vlogo izobraževanje romskih volivcev.

Ker dezinformacije, ki se širijo prek digitalnih medijev, spodkopavajo zaupanje vseh državljanov v demokratične institucije, poglabljajo družbeno polarizacijo in ovirajo sposobnost državljanov za sprejemanje informiranih odločitev, je treba spodbujati več ukrepov, ki podpirajo informacijsko pismenost romskega prebivalstva. Novičarska pismenost, razlikovanje lažnih novic od resničnih in učenje, kako ocenjevati vire novic, je ključnega pomena pri nadaljnjem digitaliziranju, zlasti v ranljivih skupnostih.

Na ravni EU bi bilo treba okrepiti obstoječe platforme za podporo Romom, ki jih vključujejo v družbena, gospodarska in politična vprašanja, ki jih zadevajo. Posebno področje, na katerem bi bilo vključevanje Romov pomembno, zadeva participativni proces o prihodnosti Evrope, v katerem lahko Evropejci izrazijo svoje mnenje o tem, kaj EU počne in kako deluje za njih. Močnejše sodelovanje Romov pri oblikovanju njihove lastne in evropske prihodnosti bi lahko prispevalo k spreminjanju miselnosti in boju proti globoko zakoreninjenim predsodkom in stereotipom, razširjeni diskriminaciji in anticiganizmu po vsej Evropi.

V teh težkih časih in v prihodnjih desetletjih si EU ne more privoščiti nadaljevanja procesa vključevanja Romov, ne da bi dosegla bistvene spremembe, in ignoriranja zaskrbljujoče realnosti prevelikega števila svojih državljanov. To vpliva na družbeno ozračje in blaginjo vseh nas. Brez resničnega vključevanja Romov EU tvega, da bo izgubila svojo verodostojnost.