Stališče Skupine EPP o azilu in migracijah

Uvod

Množične migracije so svetovni pojav. Ljudje se selijo med celinami in znotraj njih zaradi vojn in konfliktov, strahu, podnebnih sprememb, lakote in upanja, da bodo našli boljši kraj za življenje.

Migracije so bile in bodo še naprej eden od odločilnih medgeneracijskih izzivov in priložnosti za Evropo. Temeljni trendi gospodarskega razvoja, demografske spremembe, globalizacija na področju prometa in komunikacij ter nestabilnost v sosednjih regijah pomenijo, da bodo ljudje še naprej iskali zatočišče, boljše življenje ali bližnjo družino v EU. Zato je nujno, da je Evropska unija proaktivna pri iskanju skupnega evropskega odziva na ta izziv, ki bo uravnotežil različne oblike smiselne solidarnosti in odgovornosti. Posodobiti bi morala svoj zakonodajni okvir, tudi z učinkovito reformo skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS), da bi se temu izzivu odzvala s trajnostnimi politikami, ki so v skladu z mednarodnimi konvencijami, hkrati pa ohranjajo svobodo gibanja znotraj EU z ohranjanjem varnega in učinkovitega nadzora na zunanjih mejah. Ženevska konvencija ostaja temelj zaščite beguncev, vendar je nujno boljše spoštovanje. Poleg tega je treba temeljito oceniti njeno ustreznost za 21. stoletje, kar lahko privede do posodobitve, da se zagotovi, da bo še naprej zagotavljala trajnostni pravni okvir.

Pred petimi leti se je Evropska unija soočila z izjemnim izzivom, ko je v dveh letih na njeno obalo prispelo skoraj dva milijona ljudi, ki so bežali pred vojno, političnim zatiranjem ali revščino ali iskali novo življenje iz ekonomskih razlogov, pri čemer so na poti v Evropo pogosto tvegali svoja življenja v rokah tihotapcev. Hitro je postalo jasno, da se države članice z izzivom migracij ne morejo spopasti same in da so skupne evropske rešitve tiste, ki morajo podpirati učinkovite praktične ukrepe, ki se izvajajo na nacionalni ravni. Ker se soočamo z največjimi tokovi razseljenih oseb po drugi svetovni vojni, je nujno, da ukrepamo - skupaj, odločno in nujno.

Od takrat so bili uvedeni številni ukrepi za spopadanje s takojšnjim izzivom migracijske krize, katerih namen je bil vzpostaviti vse pomembne gradnike, potrebne za evropski pristop, da se zagotovijo trdne meje, pošteni in hitri postopki ter trajnostni sistem, ki je sposoben predvideti težave.

Medtem ko so se migracijski pritiski na zunanjih mejah EU v zadnjih letih umirili, lahko trenutne nestabilne razmere na meji med Grčijo in Turčijo pomenijo začetek nove migracijske krize. EU mora biti bolje pripravljena na obvladovanje krize in jo ohraniti pod nadzorom, kljub temu da turška vlada v zvezi s tem ne sodeluje. Upoštevati je treba tudi varnostne in demografske razmere na Bližnjem vzhodu in v Afriki.

Države članice, ki so na fronti, nosijo nesorazmerno veliko breme. Zaradi svoje geografske lege so glavni vstopni prostor v Evropo. Vse države članice EU bi morale ravnati odgovorno in solidarno z njimi.

Migracijska politika EU mora razlikovati med ljudmi, ki iščejo zaščito, in ekonomskimi migranti. Leta 2018 je devetintrideset odstotkov prosilcev za azil v EU dobilo pozitivno odločitev na prvi stopnji. To kaže, da velik delež prosilcev za azil v Evropi ni upravičen do zaščite.

Politika in instrumenti zakonitih migracij, zlasti za privabljanje nadarjenih ljudi iz držav zunaj EU, so se v zadnjih letih precej spremenili. Dobro upravljane zakonite migracije so eden ključnih elementov za zagotavljanje delujočega gospodarskega sistema, ki se odziva na spreminjajoče se potrebe trga dela. To je bistvenega pomena za zadovoljitev sedanjih in prihodnjih potreb po znanju in spretnostih ter zagotovitev dinamičnega gospodarstva.

Vendar pa je treba še veliko storiti, da bi oblikovali skladen in celovit način za iskanje vzajemno koristnih poti in partnersko sodelovanje, da bi dolgoročno izkoristili prednosti in se spopadli z izzivi, ki izhajajo iz migracij.

Zaradi prihoda nezakonitih ekonomskih migrantov obstaja nevarnost, da se sredstva, ki jih potrebujejo resnični prosilci za azil, preusmerijo, ko izkoristijo množične migracijske tokove in ob prihodu v Evropo zaprosijo za mednarodno zaščito. Kljub temu, da se je število prošenj za azil že tretje leto zapored zmanjšalo, je še vedno več kot 800 000 nerešenih prošenj in uporaba mejnih postopkov je minimalna. To kaže, da upravni in sodni sistemi niso ustrezno opremljeni za obvladovanje dotoka ljudi, kar lahko vodi v zlorabo pravice do azila. Zato morajo EU in države članice svoje vire prednostno nameniti tistim, ki resnično potrebujejo zaščito, in tesno sodelovati pri pospeševanju postopkov vračanja.

Evropa ima dvojno odgovornost: pomagati tistim, ki so upravičeni do zaščite ali potrebujejo humanitarno pomoč, in zagotoviti več oblik smiselne solidarnosti med vsemi državami članicami. Vendar pa mora EU pomagati tudi pri zagotavljanju pomoči in zaščite predvsem v samih kriznih državah in na njihovih sosednjih območjih.

Evropska unija in države članice bi morale v skladu z mednarodnim pravom določiti, komu bo v Evropi zagotovljena zaščita. Države članice ohranijo izključno pristojnost za odločanje o tem, kdo lahko ostane na njihovem ozemlju in kdo se mora vrniti, kar odraža tudi absorpcijsko sposobnost držav članic in Unije kot celote. Pravice do zaščite ne bi smeli razlagati kot brezpogojne pravice do migracij, saj neurejen dostop v Evropo ni sprejemljiv. Kar zadeva zakonite ekonomske migrante, je izključna pravica vsake države članice, da se odloči, ali jih želi sprejeti, jim omogočiti dostop do trga dela, in če da, se odloči, koliko jih bo.

Člen 78 PDEU določa skupno azilno politiko v skladu z Ženevsko konvencijo in njenim protokolom.

Razprava o migracijah je težka in pogosto polarizirana, z omejenim prostorom za niansirana stališča. EU in ustrezni politični akterji morajo zagotoviti, da bo razvoj politike temeljil na dejstvih in da bo pred pomembnimi ukrepi na področju migracijske politike vzpostavljena trdna komunikacijska strategija. Spodbuditi morajo smiseln in proaktiven odziv na krize, povezane z migracijami.

Koronavirusna kriza je opozorila na izzive pri varovanju javnega zdravja v EU, hkrati pa preprečila motnje v prostem pretoku oseb med pandemijo. EU mora biti ustrezno pripravljena na obvladovanje morebitnega novega vala izbruha koronavirusa. To bi lahko vključevalo ustrezne preglede na zunanjih mejah, tako pri vstopu kot izstopu, izolacijo, premestitev okuženih oseb in druge preventivne ukrepe, ki temeljijo na najboljših praksah zdravstvenih organov. EU bi morala zaščititi svojo zunanjo mejo, zlasti tam, kjer so povečani migracijski tokovi, zlasti na osrednji in vzhodni sredozemski poti. Migranti, ki živijo v gosto naseljenih objektih, kjer se bolezen zlahka širi, so še posebej ranljivi.

Zaščita ranljivih skupin - boj proti tihotapljenju

Tihotapci migrantov z izkoriščanjem ljudi in ogrožanjem njihovih življenj pridobivajo velike finančne koristi. Ta več milijard evrov vreden poslovni model se mora končati. Večja izmenjava informacij, usklajeni operativni ukrepi in sodelovanje s tretjimi državami bodo podprli prizadevanja za zagotovitev, da tihotapci ne bodo imeli prostora za delovanje.

Ker predstavljajo velik del ranljivih oseb, ki potrebujejo posebno pozornost, je treba obravnavati poseben položaj žensk v zvezi z njihovo zaščito pred nasiljem na podlagi spola. Potrebna je prilagojena infrastruktura za ženske in dekleta ter ustrezno usposabljanje osebja v sprejemnih centrih.

Europol ima temeljno vlogo v boju proti tihotapljenju migrantov. Europolov Evropski center za tihotapljenje migrantov, ki ga podpira delo Eurojusta, je že zdaj ključna pridobitev, vendar ga je mogoče še okrepiti. Obe agenciji ovira veliko pomanjkanje osebja in finančnih sredstev. Glavna naloga centra je podpirati policijske in mejne organe pri usklajevanju zelo zapletenih čezmejnih operacij proti tihotapljenju. V zvezi s tem je nujno okrepiti Europolove pristojnosti.

Tesno sodelovanje in sodelovanje s tretjimi državami ostaja ključnega pomena za preprečevanje tihotapljenja migrantov. Eden od korakov pri tem je spodbujanje kampanj za obveščanje in ozaveščanje o tveganjih tihotapljenja in nezakonitih migracij. To je ključnega pomena za preprečevanje, da bi se potencialni migranti in prosilci za azil, vključno z ljudmi v posebej ranljivem položaju, kot so otroci, podali na nevarno pot v EU. Humanitarne operacije, ki jih financira EU, bi morale še naprej upoštevati posebne potrebe in ranljivosti otrok ter zagotavljati njihovo zaščito med razselitvijo. Vsi programi EU se morajo nadaljevati v ključnih državah izvora in tranzita, izvajati pa jih je treba kot del skladne strategije s tretjimi državami.

EU bi morala tesno sodelovati in se povezati z državami izvora in tranzita - zlasti v Afriki -, da bi pomagala v boju proti tihotapcem, pomagala pri krepitvi zmogljivosti v teh državah na področju učinkovite azilne zakonodaje, pregona in upravljanja meja, pa tudi na področjih, kot sta izobraževanje in socialna politika. Sodelovanje s tretjimi državami mora potekati v skladu z mednarodnimi konvencijami in ob polnem spoštovanju temeljnih pravic.

Evropska komisija bi morala vsako leto oceniti migracijsko politiko EU, vključno z vsemi dejavniki, ki spodbujajo in pritiskajo. V povezavi s temi ocenami bi bilo treba predlagati spremembe politike, da bi učinkovito prekinili poslovni model tihotapcev.

Varovanje meja Unije: Ključni ukrepi

Evropska agencija za mejno in obalno stražo (EBCGA) je mejnik v zgodovini evropskega upravljanja meja. Z vzpostavitvijo polnopravnega sistema evropske mejne in obalne straže se bodo načela deljene odgovornosti in solidarnosti med državami članicami in Unijo uresničila. Agencija pozorno spremlja varovanje zunanjih meja EU in bi morala podpirati izvajanje ukrepov Unije v zvezi z upravljanjem zunanjih meja, medtem ko države članice ohranjajo glavno odgovornost za upravljanje svojih zunanjih meja v svojem nacionalnem interesu in v širšem interesu vseh držav članic. Prizadeva si za hitro prepoznavanje in odpravljanje vseh varnostnih groženj v polnem sodelovanju z državami članicami na ozemlju, na katerem delujejo njeni agenti.

V okviru novega mandata so se vloga in dejavnosti EBCGA znatno razširile, da bi se zagotovila učinkovitejša in pomembnejša podpora državam članicam. Stalno osebje agencije se bo več kot podvojilo, agencija pa bo lahko kupila lastno opremo in jo v kratkem času uporabila v operacijah na mejah. Zagotoviti je treba trdnejše financiranje agencije, da bo lahko hitro dosegla polno število 10 000 pripadnikov stalne sestave in nabavila potrebno opremo. V zvezi s tem je zelo zaskrbljujoče stališče več držav članic, ki želijo zmanjšati število zaposlenih in financiranje EBCGA.

EBCGA je bistven element za zagotavljanje učinkovitega varovanja zunanjih meja Evrope. Zato bi bilo treba stalni korpus 10 000 pripadnikov mejne straže in osebja čim prej vzpostaviti, v idealnem primeru pa bi moral začeti delovati pred letom 2024.

Da bi bila EBCGA operativna in učinkovita, morajo države članice izpolniti svoje zaveze glede človeških virov in tehnične opreme za učinkovito varovanje zunanje meje EU. Vprašanja zaposlovanja v agenciji EBCGA je treba čim prej urediti - visokokvalificiranim strokovnjakom moramo omogočiti, da si bodo prizadevali za kariero v agenciji. Zagotoviti je treba, da ima agencija na voljo opremo in tehnologijo, potrebno za zadovoljivo opravljanje svojih nalog. Notranji procesi in organizacija Agencije bodo potrebovali preverjanje ustreznosti, da se zagotovi, da bo lahko delovala na optimalni ravni.

Po sprejetju pravil o interoperabilnosti informacijskih sistemov, sistema vstopa/izstopa in sistema ETIAS, ki naj bi povečal izmenjavo informacij med državami članicami, se uvajajo številna izboljšana orodja za nadzor meja. Reformo sistema Eurodac in VIS bi bilo treba hitro zaključiti, da bi odpravili informacijske vrzeli in slepe pege ter se še naprej borili proti goljufijam z identiteto.

Hitra sklenitev vse posledične zakonodaje s strani Evropskega parlamenta in Sveta bo bistvenega pomena za celovito izvajanje sprejetih zakonodajnih sklepov za zagotovitev okrepljenega nadzora meja. EBCGA je treba nenehno spremljati in analizirati njeno delovanje, da bi po potrebi ponovno ocenili njene potrebe.

Vse agencije na področju pravosodja in notranjih zadev, ki sodelujejo pri upravljanju meja, bi morale imeti ustrezna finančna sredstva, da se zagotovi njihovo vsakodnevno delovanje in sposobnost varovanja zunanjih meja EU.

Učinkovito varovanje zunanjih meja EU je predpogoj za pravilno delovanje schengenskega območja in odpravo začasnega nadzora na notranjih mejah. Vendar države članice ohranjajo pravico do uvedbe začasnega nadzora na notranjih mejah, ki bi ga bilo treba vzpostaviti le izjemoma in sorazmerno za omejeno obdobje. Vsak tak ukrep bi bilo treba umakniti takoj, ko preneha ogrožati notranjo varnost.

Izboljšanje vračanja in ponovnega sprejema

Učinkovito izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS) in varovanje schengenskega območja sta neločljivo povezana z učinkovito zaščito zunanjih meja EU in učinkovito politiko vračanja tistih državljanov tretjih držav, ki nimajo pravne podlage za bivanje v EU.

Kljub nenehnim prizadevanjem držav članic, Evropske komisije in EBCGA pa stopnja vračanja še zdaleč ni zadovoljiva.

Države članice in tretje države si morajo še dodatno prizadevati za povečanje števila vrnjenih oseb. Sistemi držav članic za vračanje morajo delovati usklajeno. Ključni ukrepi vključujejo aktivno spremljanje položaja državljanov tretjih držav med celotnim postopkom vračanja in njihovega izpolnjevanja obveznosti vrnitve, da se preprečijo pobegi in sekundarna gibanja ter okrepi pomoč sodelujočim državljanom tretjih držav, ki so pripravljeni prostovoljno oditi.

Dokončanje prenove direktive o vračanju je nujno potrebno. Potrebne so ciljno usmerjene spremembe pravil, ki urejajo pridržanje in alternativne oblike pridržanja, da bi preprečili pobege in povečali učinkovitost vračanja. Po potrebi mora biti pridržanje mogoče za čim krajše obdobje, uporabljati in ohranjati pa ga je treba le med izvajanjem postopkov odstranitve.

Ključno je tudi popolno izvajanje schengenskega informacijskega sistema za vračanje, ki bo izboljšal mejne postopke in preprečil sekundarna gibanja.

Pristojni organi držav članic za vračanje bi morali v celoti izkoristiti novo pooblastilo EBCGA za vračanje in upoštevati njegovo razširitev na notranjo in zunanjo razsežnost, vključno z dejavnostmi pred vrnitvijo in po njej.

Za zunanjo razsežnost svojega mandata na področju vračanja bi morala agencija uporabiti vsa razpoložljiva orodja in zmogljivosti, da bi ustvarila vzvod za sodelovanje s tretjimi državami na področju vračanja. To mora biti del skladne nove "afriške strategije".

V okviru Sporazuma iz Cotonouja se je vsaka afriško-karibsko-pacifiška država zavezala, da bo na zahtevo te države članice in brez nepotrebnega odlašanja vrnila in ponovno sprejela vse svoje državljane, ki se nezakonito nahajajo na ozemlju države članice Evropske unije. Ta zaveza na tem področju ni prinesla boljših rezultatov. Zato s podporo novemu partnerstvu EU-AKP pozivamo k boljši izvršljivosti z migracijami povezanih vidikov sodelovanja EU-AKP.

Tako pogajanja kot izvajanje instrumentov za ponovni sprejem morajo temeljiti na močnem in doslednem sporočilu, da EU in njene države članice pričakujejo sodelovanje zadevne tretje države. To lahko pomeni uporabo širših političnih vzvodov. Temu služi nedavno spremenjena uredba o vizumskem zakoniku.

Sodelovanje bi moralo biti vzajemno koristno in temeljiti na načelu "več za več", pri čemer naj bi bila dodatna prizadevanja držav izvora in tranzita nagrajena s povečanim sodelovanjem in dodatno podporo. Zato je treba vse ustrezne politike, instrumente in orodja EU, vključno s trgovinskimi sporazumi ter razvojno pomočjo, zakonitimi migracijami in vizumsko politiko, povezati s sodelovanjem tretjih držav na področju migracij in vračanja/ponovne vrnitve v smislu preprečevanja nezakonitih migracij in vračanja nezakonitih migrantov v njihovo državo izvora. Treba bi bilo opraviti redne preglede ravni sodelovanja, da bi po potrebi posodobili te instrumente. Nezadostno sodelovanje držav izvora in tranzitnih držav bi moralo privesti do zmanjšanja sodelovanja in podpore, vendar ne bi smelo vplivati na humanitarno pomoč z namenom ohranjanja življenja, preprečevanja in lajšanja trpljenja ter pomoči pri ohranjanju človeškega dostojanstva ob naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih povzroči človek.

Agencija bi morala za notranjo razsežnost svojega mandata na področju vračanja dodatno okrepiti skupno platformo za vračanje za zbiranje informacij, analizo, načrtovanje in organizacijo skupnih ukrepov, da bi olajšala sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami, zlasti pri organizaciji in izvajanju postopkov vračanja in ponovnega sprejema.

Ključnega pomena je, da se odločitve o vračanju lahko vzajemno priznavajo in da so v ta namen na voljo finančna sredstva. Učinkovitost vračanja se lahko izboljša le, če okrepimo usklajevanje in si prizadevamo za evropski pristop.

Nedavno sprejeta uredba o vzpostavitvi evropske mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje (ILO) bi morala še povečati sposobnost EU za usklajevanje in uporabo ILO, napotenih v tretje države, da bi se učinkoviteje odzvala na prednostne naloge Unije na področju migracij, in sicer preprečevanje nezakonitih migracij in boj proti njim, omogočanje vračanja in upravljanje zakonitih migracij.

Mednarodni uradniki za migracije bi morali v kombinaciji z uradniki za zvezo EBCGA za vračanje in evropskimi uradniki za zvezo za migracije v tretjih državah, ki jih predvideva nova uredba EBCGA, omogočiti učinkovito napotitev v tretje države in izvajanje pritiska na operativni ravni na podlagi konkretnih zahtev držav članic za vrnitev/readmisijo.

Skupni evropski azilni sistem, ki ustreza svojemu namenu

Sedanji skupni azilni sistem mora ostati na vrhu dnevnega reda in ga je treba celovito reformirati, da bo lahko vedno pravilno deloval, se odzival na prihodnje migracijske krize in svetovne migracijske trende. Preprečevanje nezakonitih prehodov meje je treba združiti s trdnim sistemom za upravljanje prosilcev za azil na ozemlju EU, da se zagotovi trajnost schengenskega območja.

Po podatkih Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) večino prošenj zaradi pomanjkanja evropskih pravil še vedno obravnava le pet držav članic.

Azilna in migracijska politika EU, odporna na krize, ter schengenski sistem, odporen na krize, sta bistvena pogoja za našo skupno evropsko prihodnost.

Rešitev dublinske uredbe, ki določa merila in mehanizme za določanje, katera država članica EU je pristojna za obravnavanje prošnje za azil, je eden od predpogojev za odporen skupni evropski azilni sistem.

Delujoč skupni evropski azilni sistem je odvisen od solidarnosti, ki je v središču vsakega pristopa EU k vprašanju migracij.

EU bi morala zagotoviti, da se v prihodnjem modelu večina prošenj prosilcev za azil obravnava zunaj Unije, na zunanjih mejah Unije ali na tranzitnem območju države članice, preden se sprejme odločitev o vstopu prosilca. Države članice bi morale imeti možnost, da predvidijo preverjanje dopustnosti ali vsebinsko preverjanje, kar bi omogočilo, da se o takih prošnjah v natančno določenih okoliščinah odloča na zunanji meji ali na regionalnih platformah za izkrcanje. Preoblikovani skupni evropski azilni sistem bi moral zagotoviti, da države članice prevzamejo pravičen delež odgovornosti, pri čemer bi bilo treba spoštovati načeli solidarnosti in subsidiarnosti. Pri vseh ukrepih ali odločitvah, ki se nanašajo na otroke, je treba oceniti in upoštevati njihovo največjo korist, hkrati pa je treba zagotoviti pravico vsakega otroka, da se ga obravnava predvsem kot otroka.

Pri oblikovanju enotnih pravil za azil je treba ustrezno upoštevati zapletenost preprečevanja zlorab, kot je nakupovanje azila s strani prosilcev za mednarodno zaščito, katerih sekundarno gibanje ni odvisno le od pogojev sprejema, temveč do neke mere tudi od gospodarskih dejavnikov in znanih kulturnih sorodnosti v ciljnih državah, hkrati pa je treba upravičence do mednarodne zaščite spodbujati, da ostanejo na ozemlju države članice, kjer je bila prvotno dodeljena. Takšna pravila bi morala zagotoviti, da takšna gibanja ne bodo ovirala delovanja reformiranega dublinskega sistema in da jih bodo države članice v celoti upoštevale.

Delujoč skupni evropski azilni sistem je odvisen od solidarnosti med vsemi državami članicami in je bistvo vsakega pristopa EU k migracijam. Reformiran skupni evropski azilni sistem bi moral državam članicam omogočiti, da postanejo del okvira EU, v katerem so prispeli prosilci za azil med njimi pravično porazdeljeni, s čimer se zmanjša pritisk držav prvega vstopa. Države članice, ki ne želijo sodelovati v tem okviru, morajo prispevati pomemben in oprijemljiv prispevek z drugimi oblikami smiselne solidarnosti. Okvir EU za premestitev med državami članicami bi moral zagotoviti, da bi vsi prosilci, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, lahko v državi članici premestitve v celoti in hitro uživali svoje pravice do zaščite, hkrati pa preprečiti, da bi bili prosilci, za katere je verjetno, da bodo prejeli negativno odločitev o svoji prošnji, premeščeni v drugo državo članico in bi se tako njihovo bivanje v Uniji neupravičeno podaljšalo.

EU bi morala v okviru skladne "afriške strategije" nadaljevati razpravo o regionalnih platformah za izkrcanje na obeh straneh Sredozemskega morja, kjer bi lahko prosilce za azil varno sprejeli in njihove prošnje učinkovito, dostojanstveno in humano ocenili. Takšne regionalne platforme za izkrcanje bi lahko upravljala urad EASO in EBCGA brez poseganja v pravilno delovanje reformiranega dublinskega sistema.

Vsaka varna država v Sredozemlju, tako države EU kot tretje države, ima vlogo pri operacijah iskanja in reševanja. Izkrcanje mora potekati v skladu z mednarodnim pravom, tudi če poteka zunaj ozemlja EU.

Reševanje življenj na morju je pravna obveznost v skladu z mednarodnim pravom in pravom Unije, predvsem pa dejanje humanosti in solidarnosti do ogroženih oseb. Države članice morajo pri pomoči osebam v stiski tako posamezno kot tudi kot države članice EU ali v ustreznih mednarodnih forumih spoštovati standarde ustreznega mednarodnega prava in prava Unije. Plovila, ki izvajajo operacije iskanja in reševanja, morajo spoštovati ustrezno mednarodno pravo in pravo Unije ter upoštevati navodila pristojnega centra za usklajevanje reševanja in sodelovati z organi držav članic in agencijo Frontex, da bi zagotovili varnost migrantov.

Dogovor med EU in Turčijo je do začetka letošnjega leta znatno zmanjšal migracijski pritisk na Evropo. Z vzpostavitvijo podobnih sporazumov z državami tranzita in izvornimi državami je mogoče preprečiti nezakonite migracije, veliko število migrantov pa lahko v državah izvora ali tranzita dobi finančno podporo. Instrument EU za begunce v Turčiji je skoraj 1,7 milijona Sircev zagotovil podporo za osnovne dnevne potrebe, več kot 500.000 begunskih otrok pa je dobilo podporo za šolanje. Vendar zaradi množičnega in organiziranega pritiska migrantov na grško-turško mejo ter grške otoke, ki že nekaj časa dosega izjemno zaskrbljujočo raven, razmere na žariščih na otokih postanejo nevzdržne z vidika pogojev za sprejem. Pritisk na kopenskih mejah lahko privede do nasilja. EU bi morala okrepiti svoja prizadevanja, da bi Turčija izpolnjevala svoje obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma med EU in Turčijo.

Z nadaljnjo krepitvijo in usklajevanjem pravil skupnega evropskega azilnega sistema bi bilo treba zagotoviti tudi relativno enako obravnavo po vsej EU in zmanjšati nepotrebne dejavnike privlačnosti za prihod v EU.

Sposobnost organov za presojo, da strogo in pošteno obravnavajo prošnje za mednarodno zaščito, je odvisna od različnih dejavnikov, ki so neločljivo povezani z njihovo notranjo organizacijo, viri in delovanjem. Za hitre in učinkovite azilne postopke so ključnega pomena vnaprejšnje oblikovanje azilnih sistemov, politika vlaganja v kakovost odločanja na prvi stopnji z zagotavljanjem zadostnih sredstev za pristojne organe, usposabljanjem njihovega osebja ter ključnimi postopkovnimi jamstvi, ki prosilcem omogočajo, da čim prej predložijo vse elemente svojih prošenj.

Vloga urada EASO je ključna pri zagotavljanju podpore državam članicam pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito in usposabljanju uradnikov, odgovornih za obravnavo prošenj za azil. Podporo in informacije je treba razširiti na otroke brez spremstva in ločene otroke v skladu z njihovimi najboljšimi interesi. Urad EASO mora nujno postati polnopravna agencija s potrebnimi pristojnostmi in viri.

Kot polnopravna agencija bi moral biti urad EASO pooblaščen za zagotavljanje strokovne podpore državam članicam na terenu pri ugotavljanju izvornih držav oseb, ki potujejo brez osebnih dokumentov.

Pospešeni postopek obravnave in mejni postopek sta potrebni orodji za učinkovito obravnavanje prošenj, ki so očitno goljufive, očitno neutemeljene ali nedopustne, zato morata biti obvezni sestavini prihodnje evropske azilne politike, ki mora dati prednost tudi prošnjam za azil, ki se obravnavajo neposredno na zunanjih mejah ali zunaj Evrope.

Nadalje je treba preučiti regionalno ureditev za določanje krajev izkrcanja, da bi razbremenili države na obali, ki niso edine odgovorne za izkrcanje in nadaljnjo obravnavo ljudi, rešenih na morju.

Ponovna naselitev

Ponovna naselitev je varna in zakonita alternativa nezakonitim in nevarnim potovanjem za ljudi, ki potrebujejo zaščito, ter izraz evropske solidarnosti z državami, ki niso članice EU in ki gostijo veliko število oseb, ki bežijo pred vojno ali preganjanjem. Države članice bi morale še naprej same odločati o tem, koliko oseb bo ponovno naseljenih v EU. Stalna zavezanost držav članic k preselitvi kot varni in zakoniti poti v EU potrjuje, da ta ostaja eden od ključnih instrumentov, ki ljudem, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogočajo, da v EU pridejo na urejen, upravljan, varen in dostojanstven način. Hkrati pa odgovornosti za zaščito ne bi smela povečati le EU kot celota, temveč tudi mednarodna skupnost, saj je ta trenutno neenakomerno porazdeljena na svetovni ravni. Nadaljnji razvoj v zvezi s tem bi bilo treba spodbujati in temeljiti na forumu ZN o beguncih, kjer bi bilo treba načelo mednarodne delitve odgovornosti konkretno udejanjiti.

Zakonite migracije

Pametno upravljanje migracij ne zahteva le politike obravnavanja nezakonitih tokov ob zagotavljanju zaščite tistim, ki jo potrebujejo, temveč tudi proaktivno politiko trajnostnih, preglednih in dostopnih zakonitih poti, ki koristijo tako Evropi kot državam izvora.

Evropa je starajoča se celina z vse manjšim številom delovno sposobnega prebivalstva, ki naj bi se v naslednjem desetletju zmanjšalo za 18 milijonov. Poleg tega spremembe v znanju in spretnostih, ki se zahtevajo na trgih dela EU med letoma 2012 in 2025, kažejo na vse večjo potrebo po visokokvalificiranih delavcih (z 68 na 83 milijonov ali +23 %). Države članice bi morale ponovno oceniti svoje socialne in družinske politike, da bi se odzvale na te spremembe in pomagale EU kot celoti pri soočanju s temi novimi razmerami.

EU mora izboljšati migracijska pravila in raziskati načine za privabljanje fizične delovne sile ter visokokvalificiranih zakonitih migrantov in podjetnikov, ki lahko zapolnijo prosta delovna mesta in spodbudijo gospodarsko rast. EU mora reformirati modro karto EU in razmisliti o dolgoročnih, kratkoročnih in sezonskih vizumih, ki lahko prispevajo k izboljšanju delovnih razmer v Evropi in državah izvora. Na tem področju je treba spoštovati pristojnosti držav članic, ki določajo pogoje za dostop do svojih trgov dela.

Zakonite migracije morajo postati del splošne razprave s tretjimi državami izvora in tranzita o tem, kako sodelovati pri upravljanju migracijskih tokov. EU bi morala spodbujati sodelovanje malih in srednje velikih podjetij med državami članicami in tretjimi državami ter si prizadevati za sistem naložb in ne zgolj pomoči.

Začeti bi bilo treba razmišljati o možnih načinih za spremembo okvira EU za upravljanje zakonitih in zlasti delovnih migracij, tudi z navdihovanjem uspešnih točkovnih modelov, ki so jih razvile druge države, kot je Kanada, in ob upoštevanju pristojnosti držav članic.

Obravnava temeljnih vzrokov migracij

Menimo, da mora naša strategija o pomoči in zunanji politiki EU upoštevati tudi migracijsko politiko. Evropska komisija bi morala to upoštevati pri oblikovanju nove "afriške strategije" in celovite strategije z Bližnjim vzhodom. EU bi morala pogosteje zagotavljati pomoč državi gostiteljici, da bi preprečila nezakonite ekonomske migracije. Eden od splošnih ciljev politike pomoči EU mora biti tudi odpravljanje temeljnih vzrokov migracij, vključno z demografskimi izzivi. Zato se je treba osredotočiti na pomoč pri razvoju stabilnih institucij na neposrednem območju Evrope za spodbujanje trajnostnega družbenega razvoja.

Reševanje problema migracij v njegovem bistvu zahteva partnerstvo z Afriko, usmerjeno v bistveno družbeno-gospodarsko preobrazbo afriške celine ob upoštevanju njenih načel in ciljev. To ne bo zahtevalo le povečanega financiranja razvoja, temveč tudi ukrepe za oblikovanje novega okvira, ki bo omogočil znatno povečanje zasebnih naložb Afričanov in Evropejcev. Posebno pozornost je treba nameniti izvajanju trajnostnih ciljev ZN s posebnim poudarkom na izobraževanju, zdravju, infrastrukturi, inovacijah, dobrem upravljanju in krepitvi vloge žensk. Poleg tega bi bilo treba upoštevati izkušnje foruma na visoki ravni Afrika-Evropa 2018, saj poudarjajo, kako izkoristiti neizkoriščen potencial inovacij in digitalizacije kot pomembnih spodbujevalcev našega prihodnjega razvoja.

S partnerskimi državami je treba nujno sodelovati pri zagotavljanju odpornosti in stabilnosti ter ustvarjanju delovnih mest in priložnosti tako za migrante in begunce kot tudi za skupnosti gostiteljice.

EU mora graditi na dosedanjih izkušnjah skrbniškega sklada EU za Afriko in nadaljevati delo na afriški celini. Skrbniški sklad za leto 2020 bi morala dopolniti s prispevki držav članic in Evropske komisije, hkrati pa natančno opredeliti potrebe.

Cilj ukrepov EU bi moral biti prispevek h gospodarskemu razvoju lokalnih skupnosti in regij ter s tem zmanjšanje migracijskega pritiska z izboljšanjem znanj in spretnosti ter zaposljivosti potencialnih in/ali povratnih migrantov.

Prizadevanja za širitev EU na Zahodni Balkan in aktivna sosedska politika EU prispevajo k širitvi območja blaginje in krepitvi pravne države ter so zato učinkovita preventivna orodja za boljše upravljanje migracijskih tokov. Okrepljeno strateško in operativno sodelovanje med EU ter državami na njenih vzhodnih in južnih mejah mora biti sestavni del teh prizadevanj.

Vključevanje

Čeprav lahko EU na podlagi člena 79(4) PDEU zagotavlja spodbude in podporo za ukrepe držav članic, ostaja vključevanje v pristojnosti držav članic.

Migracijski tokovi v zadnjih letih so okrepili potrebo po učinkovitih politikah vključevanja državljanov tretjih držav.

Vključevanje je predpogoj za vključujočo, kohezivno in uspešno družbo. Zavedamo se, da je vključevanje dvosmeren proces in da mora biti spoštovanje vrednot, na katerih temelji Unija, sestavni del procesa vključevanja.

Pozivamo k novemu pristopu držav članic k vključevanju, ki bo osredotočen na vključevanje v družbo in na trg dela, zagotavljanje jezikovnih in integracijskih tečajev, s posebnim poudarkom na migrantkah in drugih ranljivih osebah ter obravnavanje izzivov mestnih getov. Vključevanje v najzgodnejši fazi, s splošnimi in ciljno usmerjenimi ukrepi, je bistven dejavnik, ki prispeva k splošni družbeni koheziji v Evropi, pa tudi pomemben dejavnik pri zmanjševanju tveganj v zvezi z morebitno kriminalno dejavnostjo in izpostavljenostjo radikalizaciji.

Pravna država in temeljne pravice, kot so svoboda govora, enake pravice moških in žensk ter spoštovanje in dialog med verskimi skupnostmi, so bistveni elementi našega vrednostnega sistema in jih morajo spoštovati vsi, tudi migranti. Ne smemo dopustiti vzporednih družb, v katerih se sistematično spodkopavajo temeljne vrednote Unije, zato moramo okrepiti boj proti vsem tovrstnim ekstremističnim ideologijam.

Sodelovanje vseh akterjev v družbi je ključnega pomena in ob spoštovanju pristojnosti držav članic glede ukrepov vključevanja bi morali ti ukrepi za vse državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, spodbujati vključevanje in ne izolacijo ter pri tem sodelovati z regionalnimi organi, ki imajo ključno vlogo v procesih vključevanja.