Migracijske krize niso neizogibne

Ko smo januarja letos opozorili, da Evropa zaspava v novi migracijski krizi, so nas socialni demokrati in liberalci obtožili, da podpihujemo populizem. Zavračali so naša opozorila in zaskrbljenost državljanov. Namesto da bi iskali rešitve za zaustavitev nezakonitega dotoka migrantov v Evropo, so ga ignorirali.

Medtem ko župani in lokalni svetniki iz vseh strank opozarjajo, da so dosegli meje svojih možnosti za pomoč ljudem, levica upočasnjuje reformo azilne in migracijske zakonodaje v Evropi ter torpedira poskuse sodelovanja z državami severne Afrike, kot je Tunizija, da bi zmanjšali število nezakonitih prihodov z ladjami. Politična odgovornost za to neuspešno zaščito evropskih meja je v celoti na strani socialnih demokratov in liberalcev.

Zdaj se Evropa ponovno sooča z migracijsko krizo, politična tragedija pa je v tem, da smo predvideli, da bo nastopila. V enem tednu je na obalo Lampeduse, majhnega otoka s približno 6 000 prebivalci, ki leži 145 kilometrov od tunizijske obale, prispelo več kot 10 000 migrantov. V nekaj urah se je število prebivalcev tega majhnega otoka podvojilo, z vsemi posledicami, ki jih to prinaša za migrante, oblasti in prebivalce. To so razmere, ki se nikjer v Evropi ne zdijo sprejemljive za nobeno mesto ali občino.

Brez evropskega pristopa bomo prehajali iz ene migracijske krize v drugo. Čas za ukrepanje je zdaj.

Povedano naravnost, v tem položaju smo, ker predsednik Macron in kancler Scholz nista želela prevzeti odgovornosti za ta evropski problem. Lampedusa ni le italijanski otok, ampak evropski otok, ljudje, ki pridejo tja, pa ne želijo ostati. Želijo v Francijo in Nemčijo, na Švedsko in Nizozemsko. Kako je mogoče, da voditelji Francije in Nemčije ne upoštevajo preprostega dejstva: ljudje ne prehajajo v Italijo, ampak v Evropo. Namesto da bi gledali stran in Italijo prepustili sami sebi, mora Evropa skupaj najti rešitve.

Francoska vlada sicer hitro pošlje okrepitve na italijansko mejo, da bi zadržala ekonomske migrante v Italiji, vendar pa je do zdaj, tako kot nemška vlada, zavrnila podporo dogovoru s Tunizijo, ki bi lahko zmanjšal število nezakonitih prihodov. Nismo naivni glede tega, s kom imamo opravka v Tunisu, vendar ne moremo preprečiti, da bi ljudje tvegali svoja življenja pri prečkanju Sredozemskega morja, ne da bi vzpostavili dobre odnose z državami v severni Afriki. Od naslednjega srečanja ministrov za notranje zadeve pričakujemo, da bodo nedvoumno podprli memorandum s Tunizijo.

Še huje, edini predlog, ki ga imajo socialdemokrati in liberalci za ponovno vzpostavitev nadzora nad nezakonitimi migracijami, so iskalne in reševalne misije. Ne nasprotujemo iskanju in reševanju, vendar to ne more pomeniti le, da se rešeni ljudje samodejno pripeljejo v evropsko pristanišče. Potrebujemo novo evropsko pomorsko misijo v Sredozemlju, vendar mora biti sposobna migrante pripeljati nazaj na severnoafriško obalo. Le tako bomo prekinili poslovni model kriminalnih združb, ki bogatijo s tihotapljenjem ljudi v Evropo.

Dejstvo je tudi, da je velika večina ljudi, ki prečkajo to pot, ekonomskih migrantov, niso begunci, ki imajo malo ali nič možnosti, da bi v Evropi dobili mednarodno zaščito. Tihotapci ljudi pa tudi vedo, da evropska politika vračanja ne deluje. Ko enkrat prečkate mejo, so postopki in logistika tako zapleteni in dragi, da je skoraj nemogoče nekoga poslati nazaj. Kljub temu želi levica v Evropi zakonodajo narediti še bolj restriktivno, kot je že zdaj. Namesto da bi poskušali ekonomske migrante razpršiti po vsej EU, bi jih morali hitro in dosledno vračati nazaj.

Evropa je v zadnjih letih sprejela več ukrajinskih beguncev, kot smo jih sprejeli kadar koli v svoji zgodovini. Na to smo ponosni. Zagovarjamo temeljno pravico do azila, ki je določujoče načelo v naših odnosih s preostalim svetom. Hkrati pa sta se obseg in zapletenost migracij korenito spremenila. Dlje ko bomo čakali z bolj realističnim in manj idealističnim migracijskim pristopom, bolj bo to spodkopavalo zaupanje državljanov v vlado, pa naj bo lokalna, nacionalna ali evropska.

To ni neizogibno. Vemo, kaj moramo storiti. Potrebujemo le, da se Evropa združi okrog reforme na področju migracij in azila, ki je dosegljiva. Bližje kot kdaj koli prej smo dogovoru. Čez leta bodo ljudje na ta trenutek gledali kot na največjo zamujeno priložnost v zadnjem desetletju ali kot na prvi korak k vzpostavitvi reda v migracijskih tokovih, ki prihajajo v Evropo.

Da bi dosegli preboj, morajo socialdemokrati in liberalci sprejeti dejstvo, da je tam zunaj nov svet in da bomo brez evropskega pristopa prehajali iz ene migracijske krize v drugo, s čimer bomo počasi hranili skrajno desnico in spodkopavali podporo ljudi Evropski uniji. Čas za ukrepanje je zdaj.