Migracijska politika EU ni dovolj dobra

Posebni vrh o migracijah bi moral zaradi velikega pritoka migrantov sprožiti ključne reforme

Evropa trenutno zaspano vstopa v naslednjo migracijsko krizo. Samo lani je v Evropo prispelo najmanj 330.000 nezakonitih migrantov - to je več kot 60 odstotkov več kot leta 2021 in več kot kadar koli po letih 2015 in 2016. Te številke so nesprejemljive in dokazujejo, da so obstoječe evropske migracijske politike neuspešne. Nedavna raziskava Eurobarometra je izmerila, da je 70 % Evropejcev zaskrbljenih zaradi vpliva migracij na njihovo življenje. Posebni vrh o migracijah je ključna priložnost za oživitev prekinjene migracijske agende.

Ukvarjamo se z dvema osrednjima stebroma: Prvič, potrebujemo močno zaščito naših zunanjih meja. Potrebujemo popolnoma operativno in okrepljeno mejno in obalno stražo (Frontex). O tem, kdo pride v Evropo in kdo ne, odloča država in ne mafija. Če želimo ohraniti prosto gibanje znotraj EU, morajo ljudje vedeti, da so zunanje meje zaščitene.

Po našem mnenju to pomeni tudi gradnjo ograj povsod, kjer je to potrebno. Ko je diktator Lukašenko začel uporabljati migrante za napade na Evropo v okviru ruske hibridne vojne, Evropska komisija tega ni želela financirati s sredstvi EU. Če želimo nadzorovati, kdo vstopa v EU, potrebujemo infrastrukturo, kar je preprosto realnost varovanja meja. Zavračanje evropskih sredstev za to je napaka.

Hkrati moramo končno uspeti pri vračanju ljudi, ki nimajo pravice do bivanja. Več kot polovica ljudi, ki pridejo, v Evropi nikoli ne bo dobila uradnega statusa azilanta, kar še posebej velja za tiste, ki potujejo po južnih poteh. Njihova edina možnost je nezakonitost. To je nehumano in nesprejemljivo. Evropska komisija v zadnjih letih na tem področju ni dosegla nobenega napredka. To preprosto ni dovolj dobro.

Prav tako kot razmere na področju iskanja in reševanja niso dovolj dobre. Ni vzdržno, da patruljiranje na južni morski meji prepuščamo nevladnim organizacijam. Vključevanje civilne družbe je dobrodošlo, vendar potrebujemo jasen pravilnik, ki ga določi EU. Zato pozivamo k oblikovanju kodeksa ravnanja za nevladne organizacije, ki izvajajo misije iskanja in reševanja.

Drugi steber poleg odločnosti na meji sta evropska solidarnost in pomoč tistim, ki potrebujejo zaščito. Z begunci iz Ukrajine je Evropa dokazala, da je sposobna in pripravljena pokazati množično solidarnost. Milijoni Evropejcev so ljudem iz Ukrajine velikodušno ponudili pomoč v obliki hrane in zatočišča, denarja in generatorjev. Če ljudje vedo, da je zunanja meja varovana, so pripravljeni pomagati ljudem v stiski.

Migracijska kriza je skupni evropski izziv, ki ga moramo reševati skupaj. Sprejemne zmogljivosti na severozahodu Evrope so prepolne, s prihodom pomladi pa bodo prihodi na jugu dosegli še višjo raven. Zaradi groženj Rusije in Turčije, da bosta migrante uporabili kot orožje za razdejanje EU, je jasno, da nihče ne more več gledati stran.

Potrebujemo dolgoročno strategijo reševanja težav namesto stalne spirale ogorčenja. Namesto zaostrovanja, kot je to storila Francija, ko je sprejela en sam begunski čoln z 234 ljudmi na krovu, se moramo osredotočiti na solidarnost in ne smemo izgubiti pogleda na širšo sliko. Za primerjavo: samo lani je v Italijo čez Sredozemsko morje prispelo več kot 100 000 migrantov.

Nemčija in Francija sta Italiji obljubili, da bosta v okviru mehanizma prostovoljne solidarnosti sprejeli več kot 7000 migrantov. Ali sta to izpolnili? Sploh ne! V okviru tega mehanizma sta bili iz Italije v Nemčijo in Francijo premeščeni le 202 osebi. Pariz in Berlin potrebujeta več kot le solidarnost na papirju.

Nazadnje, ponovno moramo razmisliti, kako lahko Evropa ljudem prepreči, da bi se sploh podali na nevarno pot. Pri tem imata veliko vlogo politika gospodarskega razvoja in mednarodna trgovina. Vendar pa bo ostalo preprosto dejstvo, da ljudje želijo priti v Evropo. Zato menimo, da bi bilo treba ponovno oživiti staro zamisel o registracijskih in sprejemnih centrih zunaj evropskega ozemlja. Čim več ljudi bi moralo vedeti, kakšne so njihove možnosti, preden tvegajo svoja življenja.

Zagovarjamo temeljno pravico do azila, ki je odločilno načelo v naših odnosih z ostalim svetom. Smo celina svobode in solidarnosti. Hkrati sta se obseg in zapletenost migracij korenito spremenila. Evropa se mora tej novi realnosti še prilagoditi. To bo treba storiti na posebnem vrhu 9. in 10. februarja.