Stališče Skupine EPP o azilu in migracijah

Predgovor k drugi izdaji

Skupina EPP je aprila 2020 po obsežnih razpravah v skupini sprejela obsežno stališče o azilu in migracijah. Ta dokument, ki določa naše ključne prednostne naloge na področju azila in migracij, je še vedno zelo aktualen. Kljub temu so na azilno in migracijsko politiko Unije vplivali številni dogodki.

Zaradi svetovne pandemije, ki jo je povzročil virus SARS-CoV-2 in se je začela marca 2020, je bil ponovno uveden nadzor na notranjih mejah ter moteno delovanje schengenskega območja in prostega pretoka oseb. Privedla je do drastičnega, začasnega zmanjšanja števila nezakonitih prihodov v EU. Vendar je število nezakonitih vstopov v prvih treh četrtletjih leta 2022 najvišje od leta 2016, kar med drugim kaže na zapozneli učinek talibanskega prevzema oblasti v Afganistanu na migracije v Evropo. Zahodni Balkan in osrednje Sredozemlje ostajata najbolj aktivni poti. Zaradi tega je več držav članic ohranilo ali ponovno uvedlo nadzor na notranjih mejah.

Poleti 2021 je Lukašenkov režim začel hibridni napad na vzhodne meje EU z instrumentalizacijo migrantov. Beloruske oblasti so organizirale vstop državljanov tretjih držav z Bližnjega vzhoda v Minsk in njihovo nadaljnje gibanje v EU, tudi z uporabo sile proti migrantom ter kršitvami litovske, latvijske in poljske suverenosti. Ta instrumentalizacija migrantov sledi vzorcu, ki so ga turški organi že prej opazili v Evrosu v Grčiji februarja 2020 in v Ceuti v Španiji maja 2020, prav tako pa tudi nenehni instrumentalizaciji, ki jo je Turčija v zadnjih šestih letih opazila na Cipru prek zelene črte.

Rusija je 24. februarja 2022 začela nezakonito agresivno vojno proti Ukrajini, kar je povzročilo največjo preselitev ljudi v Evropi po drugi svetovni vojni in prvo aktivacijo direktive EU o začasni zaščiti od njenega sprejetja leta 2001 po vojni v Jugoslaviji. Solidarnost z ukrajinskimi begunci brez primere je močna stran EU in kaže, da je EU pripravljena zagotoviti solidarnost državam članicam, ki so pod pritiskom. Vendar pa sprejem ukrajinskih beguncev skupaj z velikim številom državljanov tretjih držav, ki zaprosijo za mednarodno zaščito v EU, obremenjuje azilne sisteme in sisteme sprejema držav članic. Poleg tega je brutalna agresija Rusije na Ukrajino sprožila svetovno prehransko krizo, ki je še posebej močno prizadela države v razvoju in povzročila pritisk na države članice na obrobju, kot sta Romunija in Poljska, ki so zagotavljale tranzit žita iz Ukrajine.

V zvezi s tem to stališče o azilu in migracijah predvideva usmerjeno revizijo in posodobitve dokumenta iz aprila 2020, zlasti z uvedbo novih političnih predlogov za obravnavanje razmer instrumentalizacije in opredelitev izkušenj, pridobljenih pri sprejemu ukrajinskih beguncev in direktivi o začasni zaščiti.

Uvod

Množične migracije so svetovni pojav. Ljudje so se že od nekdaj selili med celinami in znotraj njih zaradi vojn in konfliktov, strahu, revščine, nestabilnosti, podnebnih sprememb, lakote in upanja, da bodo našli boljši kraj za življenje. Ljudje se selijo tudi zakonito in organizirano, da bi študirali, delali ali se pridružili svoji družini v drugih državah. Vendar se ta dokument o stališču osredotoča predvsem na ljudi, ki iščejo mednarodno zaščito, in na nezakonite migracije.

Krščanska demokracija temelji na načelu človekovega dostojanstva, ki določa, da ni mogoče odreči pomoči tistim, ki jo potrebujejo. Skupina EPP, ki jo to načelo navdihuje, želi zagotoviti human pristop k migracijam, ki temelji na odgovornih rešitvah.

Leta 2021 je bilo zaradi različnih kriz prisiljenih v beg 16,1 milijona ljudi. S tem se je po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) skupno število prisilno razseljenih oseb sredi leta 2022 povečalo na 103 milijone. Ob koncu leta 2021 je bilo od tega približno 53,2 milijona notranje razseljenih oseb, preostale pa so bile razseljene zunaj svoje matične države.

Upravljanje migracij je bilo in bo še naprej eden od odločilnih, medgeneracijskih izzivov in priložnosti za Evropo. Izkušnje zadnjega desetletja so pokazale, da so potrebni učinkoviti ukrepi za zajezitev nezakonitih migracij, ki bodo tudi v prihodnjih letih ostale stalen izziv.

Temeljni trendi gospodarskega razvoja, demografske spremembe, globalizacija na področju prometa in komunikacij ter nestabilnost v sosednjih regijah pomenijo, da bodo ljudje še naprej iskali zatočišče v EU, iskali boljše življenje ali se združevali s svojimi bližnjimi družinskimi člani. Zato je nujno, da Evropska unija končno najde skupni evropski odgovor na ta izziv, ki bo zagotavljal smiselno solidarnost in odgovornost v skladu s členom 80 PDEU.

V letih 2015/2016 se je Evropska unija soočila z izjemnim izzivom, ko je v dveh letih na njene obale prispelo skoraj dva milijona ljudi, ki so na poti v Evropo pogosto tvegali svoja življenja v rokah tihotapcev.

Za reševanje tega izziva so bili uvedeni številni ukrepi in predlagana nova zakonodaja, vendar so boj proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem, spodbujanje zakonitih poti, krepitev naših zunanjih meja in obravnavanje nezakonitih migracij medsebojno prepleteni. Kljub temu Evropska unija še vedno razpravlja o načinih za iskanje skupnega pristopa na področju azila in migracij.

Tekoče razprave o vzpostavitvi novega celovitega zakonodajnega okvira morajo biti nujna prednostna naloga, da se reforma skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS) izvede še v tem parlamentarnem mandatu.

Zaščita ranljivih skupin - boj proti mrežam tihotapcev in trgovcev z ljudmi

Po podatkih Europola se več kot 90 % ljudi, ki nezakonito prispejo v EU, obrne na tihotapce, da bi jim olajšali del celotne poti. Zahodni Balkan - s 45 % vseh odkritih nezakonitih vstopov v Evropsko unijo, zabeleženih v letu 2022 - in osrednjesredozemska pot sta še naprej najbolj aktivni migracijski poti. Ta potovanja se ne končajo nujno s prihodom na ozemlje EU. Po prečkanju zunanjih meja kriminalne mreže nadaljujejo svojo dejavnost, pri čemer omogočajo nedovoljeno sekundarno gibanje znotraj EU in pripravljajo podlago za nadaljnje spolno ali delovno izkoriščanje ter vzpostavitev struktur organiziranega kriminala. Vse države članice in njihovi organi si morajo po najboljših močeh prizadevati, da preprečijo vkrcavanje ljudi na nevarne ladje in njihovo ujetništvo pri tihotapcih in trgovcih z ljudmi.

Omejitveni ukrepi, ki so bili uvedeni med pandemijo, so pokazali, da so se mreže tihotapcev in trgovcev z ljudmi sposobne hitro prilagoditi z uporabo novih poti, tehnologij in načinov delovanja. Cinični in nečloveški poslovni modeli tihotapskih mrež na vseh poteh ogrožajo človeška življenja, zlasti življenja žensk in otrok. Zato mora biti odvračanje od nezakonitih migracij v središču naših politik kot sredstvo za boj proti kriminalnim mrežam in njihovemu izkoriščanju ranljivih ljudi.

O tem, kdo vstopi na njihovo ozemlje, odločajo države članice, ne pa kriminalci. Ključnega pomena je okrepiti vse ukrepe proti tihotapcem in trgovcem z ljudmi, prekiniti njihov poslovni model in odpraviti njihovo nekaznovanost. Okrepljeno čezmejno sodelovanje, večja izmenjava informacij in usklajevanje med državami članicami, usklajeni operativni ukrepi ter ustrezno usposabljanje in viri za pristojne organe in agencije so bistvenega pomena za reševanje vprašanj, kot je trgovina z ljudmi, ter za zagotovitev, da tihotapci in trgovci z ljudmi nimajo nobenega prostora za delovanje. Komisija bi morala oceniti že sprejete ukrepe proti tihotapljenju in trgovini z ljudmi ter po potrebi predlagati zakonodajne in nezakonodajne ukrepe za okrepitev boja proti tem kriminalnim mrežam in zaščito življenj beguncev.

Tesnejše sodelovanje, izmenjava informacij, usklajevanje ter dobro strukturirano in stalno sodelovanje s tretjimi državami ostajajo ključnega pomena za preprečevanje tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi. To vključuje krepitev zmogljivosti v zvezi z učinkovito azilno zakonodajo, kazenskim pregonom in upravljanjem meja, pa tudi na področjih, kot so izobraževanje, institucionalne in gospodarske reforme ter socialna politika. Prav tako je treba spodbujati kampanje obveščanja in ozaveščanja o nevarnostih tihotapljenja, trgovine z ljudmi in nezakonitih migracij. To je eden od ključnih elementov za preprečevanje, da bi se potencialni migranti in prosilci za azil, vključno z ljudmi v posebej ranljivem položaju, kot so otroci, podali na nevarno pot v EU.

To dobro strukturirano in stalno sodelovanje s tretjimi državami je ključni dejavnik za doseganje ciljev evropskega integriranega upravljanja meja. V zvezi s tem Skupina EPP pozdravlja ukrepe Komisije za uporabo agencije FRONTEX v tretjih državah prek operativnih sporazumov. Komisija bi morala s sredstvi EU podpreti tudi države članice, ki dvostransko razporejajo uradnike in izvajajo ukrepe za varovanje meja, kjer agencija FRONTEX ne deluje, brez poseganja v potrebno skladnost in usklajevanje na ravni EU.

Uporaba in spremljanje platform družbenih medijev ima lahko osrednjo vlogo kot orodje za prepoznavanje mrež tihotapcev in trgovcev z ljudmi ter preprečevanje, da bi se ljudje zatekali k njihovim ciničnim in nečloveškim metodam. Humanitarne operacije, ki jih financira EU, bi morale še naprej upoštevati posebne potrebe in ranljivosti otrok ter zagotavljati njihovo zaščito, kadar so razseljeni. Vsi programi EU se morajo nadaljevati, pri čemer je treba v ključnih državah izvora in tranzita izvajati strog proračunski nadzor in pregled, izvajati pa jih je treba kot del skladne strategije s tretjimi državami.

Komisija bi morala vsako leto oceniti migracijsko politiko EU, vključno z vsemi dejavniki, ki spodbujajo in vlečejo, ter pripravljenost in pripravljenost držav Zahodnega Balkana za konstruktivno sodelovanje z državami članicami pri vprašanjih migracij, da bi povečala sposobnost Unije za strateško predvidevanje in pripravljenost na krize, kar je bistveno za odpornost Unije na tem področju.

Pri vseh ukrepih ali odločitvah, ki se nanašajo na otroke, je treba oceniti in upoštevati njihovo največjo korist, hkrati pa je treba vsakemu otroku zagotoviti pravico, da se z njim najprej in predvsem ravna kot z otrokom.

Krepitev schengenskega območja: ključni ukrepi1^{(glej pdf}

Schengensko območje je eden najbolj oprijemljivih dosežkov evropskega povezovanja in eden glavnih stebrov evropskega projekta. Zagotavlja prosto gibanje več kot 400 milijonom državljanov EU in državljanom tretjih držav, ki so zakonito prisotni na ozemlju Unije.

V zadnjih letih je bilo schengensko območje pod izrednim pritiskom zaradi groženj, ki jih predstavljajo terorizem, radikalizacija, organizirani kriminal, nedovoljeno sekundarno gibanje državljanov tretjih držav in v zadnjem času tudi omejitve, ki jih je uvedla pandemija.

Evropska agencija za mejno in obalno stražo (FRONTEX) je mejnik v zgodovini evropskega upravljanja meja in bistveni element pri zagotavljanju učinkovitega varovanja zunanjih meja Evrope. Z vzpostavitvijo polnopravnega sistema evropske mejne in obalne straže so se načela deljene odgovornosti in solidarnosti med državami članicami in Unijo uresničila. Agencija pozorno spremlja varovanje zunanjih meja EU in podpira izvajanje ukrepov Unije v zvezi z njihovim upravljanjem, medtem ko države članice ohranjajo glavno odgovornost za upravljanje svojih zunanjih meja v svojem nacionalnem interesu in v širšem interesu vseh držav članic. V polnem sodelovanju z državami članicami si prizadeva hitro prepoznati in odpraviti vse varnostne grožnje na ozemlju, na katerem delujejo njeni agenti.

Skupina EPP odločno podpira agencijo FRONTEX kot ključno agencijo EU in odločno zavrača vsak poskus oslabitve njene vloge pri varovanju zunanjih meja EU. Poleg tega je Skupina EPP seznanjena z mnenjem uradnika agencije za temeljne pravice, ki se zavzema za večjo vključenost agencije FRONTEX pri spremljanju in podpiranju držav članic pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, določenih v pravnem redu EU.

Pozdravljamo tudi razširitev mandata agencije FRONTEX z Uredbo (EU) 2019/1896, ki agenciji omogoča podpis operativnih sporazumov in napotitev skupin z izvršilnimi pooblastili v katero koli tretjo državo Institucije EU bi morale agenciji zagotoviti ustrezno financiranje, da bi lahko izvajala svoj mandat s potrebno opremo in osebjem. V zvezi s tem bi morala agencija brez odlašanja doseči strateški cilj, tj. imeti zmogljivost 10 000 operativnih uslužbencev. Agencija EU, ki deluje doma ali v tujini, mora vedno spoštovati vrednote Evropske unije.

Skupina EPP pozdravlja politični dokument Komisije o razvoju večletne strateške politike za evropsko integrirano upravljanje meja (EIBM), ki je instrument ključnega pomena za države članice in Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo (EBCG) pri upravljanju zunanjih meja EU.

Po sprejetju pravil o interoperabilnosti informacijskih sistemov, vključno s sistemom vstopa/izstopa, vizumskim informacijskim sistemom, schengenskim informacijskim sistemom in evropskim sistemom za potovalne informacije in odobritve, se uvajajo številna izboljšana orodja za nadzor meja, da se poveča izmenjava informacij med državami članicami. Skupina EPP pozdravlja zavezo Komisije, da bo vzpostavila najnaprednejši sistem za vstop in izmenjavo informacij, da bi zaščitila Unijo in njene državljane.

Reformo sistema Eurodac in novo uredbo, ki uvaja preverjanje državljanov tretjih držav, je treba hitro zaključiti, da se odpravijo vse informacijske vrzeli in slepe pege ter hkrati zagotovijo temeljne pravice vseh prosilcev. Razširjene kategorije za registracijo državljanov tretjih držav v sistemu Eurodac bodo poleg tega omogočile boljše spremljanje gibanja znotraj EU in preprečevale goljufije z identiteto.

Vse agencije za pravosodje in notranje zadeve, ki imajo vlogo pri upravljanju meja, bi morale imeti ustrezna finančna sredstva, da bi zagotovili njihovo vsakodnevno delovanje in sposobnost varovanja zunanjih meja EU ter varnosti na schengenskem območju, zlasti glede na njihovo operativno podporo državam članicam pri obvladovanju razseljevanja, ki ga je povzročila ruska vojna v Ukrajini. Operacije morajo spoštovati temeljne pravice in mednarodno pravo.

Komisija je predstavila predlog za spremembo Zakonika o schengenskih mejah ter schengenskega mehanizma za ocenjevanje in spremljanje, da bi schengensko območje postalo močnejše in bolj prilagodljivo stalnim izzivom. V zvezi s tem Skupina EPP poudarja, da države članice ohranjajo pravico do uvedbe začasnega nadzora na notranjih mejah kot skrajnega ukrepa, ki ga je treba vzpostaviti le izjemoma in sorazmerno za omejeno obdobje. Vsak takšen ukrep bi bilo treba umakniti takoj, ko nevarnosti prenehajo obstajati. Zato Skupina EPP pozdravlja predloge o alternativah nadzoru na notranjih mejah.

V času, ko je ogrožena evropska varnostna struktura, bi širitev schengenskega območja zagotovila dodatno varnost in boljši nadzor na zunanjih mejah Evrope. V zvezi s tem Skupina EPP pozdravlja popoln pristop Hrvaške k schengenskemu območju in poziva Svet, naj sprejme vse potrebne ukrepe za sprejetje sklepa o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda za Bolgarijo in Romunijo v najkrajšem možnem času leta 2023, s čimer bo za ti državi članici čim prej zagotovljena odprava kontrole oseb na vseh notranjih mejah. Bolgarija in Romunija sta zanesljivi partnerici, ki varujeta zunanje meje EU ter učinkovito prispevata k visoki ravni varnosti in blaginje, kot so pokazale nedavne krize. Podobno kot v primeru Hrvaške bi pristop Bolgarije in Romunije okrepil schengensko območje in pripomogel k zagotavljanju enakih pravic za vse državljane v njem.

Skupina EPP pozdravlja tudi predlagane določbe Zakonika o schengenskih mejah, ki Evropsko komisijo izrecno zavezujejo k določitvi skupnih minimalnih standardov za nadzor zunanjih kopenskih meja na evropski ravni, ter določbe, ki podrobneje določajo možnosti za nadzor meje v primeru instrumentalizacije migrantov, s poudarkom na preventivnih ukrepih.

Izboljšanje vračanja in ponovnega sprejema

Učinkovito izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema in varovanje schengenskega območja zahtevata učinkovito politiko vračanja za tiste državljane tretjih držav, ki nimajo pravne podlage za bivanje v EU.

Vsako leto je približno 500 000 državljanom tretjih držav odrejeno, da zapustijo EU, saj nimajo pravice vstopiti ali ostati na njenem ozemlju. Po podatkih Evropskega računskega sodišča jih je le 19 odstotkov vrnjenih v države zunaj evropske celine. Ob upoštevanju držav v Evropi se ta delež nekoliko poveča na 29 odstotkov. Kljub nenehnim prizadevanjem držav članic, Evropske komisije in agencije FRONTEX, vključno z imenovanjem koordinatorja EU za vračanje marca 2022 in sprejetjem strategije EU za prostovoljno vračanje, stopnja vračanja še zdaleč ni zadovoljiva. To pogosto terja svoj davek, ne le za vpletene osebe, temveč tudi za sprejemne zmogljivosti EU in vpletene lokalne skupnosti. Za sistem je nujno, da se število vrnitev bistveno poveča.

Za povečanje števila vrnjenih oseb so potrebna dodatna prizadevanja držav članic in tretjih držav. Sistemi držav članic za vračanje morajo delovati usklajeno. Ključni ukrepi vključujejo aktivno spremljanje položaja državljanov tretjih držav med celotnim postopkom vračanja, okrepitev pomoči sodelujočim državljanom tretjih držav, ki želijo prostovoljno oditi, in zagotavljanje izpolnjevanja obveznosti vračanja. Poleg tega je treba okrepiti izmenjavo informacij in usklajevanje zavrnjenih prošenj med sprejemnimi centri in ustreznimi akterji na terenu, da se preprečijo pobegi in sekundarna gibanja ob polnem spoštovanju temeljnih pravic. Zato je nujno dokončanje prenovitve Direktive o vračanju. Vsa prizadevanja za vračanje bi morala, kjer je to mogoče in primerno, zagotoviti, da se odločitve o vrnitvi državljanov tretjih držav obravnavajo v sprejemnem centru brez nepotrebnega podaljšanja pridržanja.

Celovito izvajanje schengenskega informacijskega sistema za vračanje je prav tako ključnega pomena za izboljšanje mejnih postopkov in preprečevanje sekundarnih gibanj.

Države članice bi morale v celoti izkoristiti nove pristojnosti agencije FRONTEX za olajševanje in usklajevanje vračanja, pri čemer bi morale upoštevati njeno razširitev na notranjo in zunanjo razsežnost, vključno z dejavnostmi pred vrnitvijo in po njej. Prav tako bi morali bolje izkoristiti koordinatorja vračanja, da bi zagotovili učinkovit in skupen evropski sistem vračanja.

V okviru Sporazuma iz Cotonouja so se vse afriške in karibsko-pacifiške države zavezale, da bodo vrnile in ponovno sprejele vse svoje državljane, ki se nezakonito nahajajo na ozemlju države članice Evropske unije, na zahtevo te države članice in brez nepotrebnega odlašanja. Ta zaveza na tem področju ni prinesla pričakovanih rezultatov. Zato pozivamo k podpori novega sporazuma o partnerstvu med EU in državami AKP za boljšo izvršljivost z migracijami povezanih vidikov sodelovanja med EU in državami AKP ter pozivamo k njegovi ratifikaciji in začetku veljavnosti. Skupina EPP poziva Svet, naj zagotovi, da bodo vse države članice soglasno podprle čimprejšnje sprejetje sporazuma.

Tako pogajanja kot izvajanje instrumentov za ponovni sprejem bi morala temeljiti na močnem in doslednem sporočilu, da EU in njene države članice od zadevne tretje države pričakujejo sodelovanje. Uredba o vizumskem zakoniku služi temu namenu, zato bi jo morale Unija in njene države članice uporabljati. V zvezi s tem Skupina EPP poudarja, da je predpogoj za odpravo vizumov, da tretja država uskladi svojo vizumsko politiko z vizumsko politiko EU.

Komisija mora pregledati učinkovitost mehanizma odložitve iz člena 8 Uredbe 2018/1806. Obstoječi postopki so obremenjujoči in jih ni mogoče takoj uporabiti, ko se pojavi težava. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da sporočijo povečanje števila državljanov tretjih držav, ki prihajajo prek držav, ki so oproščene vizumske obveznosti.

Skupina EPP je seznanjena z uspešno uporabo vizumske pogojenosti in ponovno poziva k razširitvi mehanizma pogojenosti tudi na razvojno pomoč.

Kljub temu bi moralo biti sodelovanje vzajemno koristno in temeljiti na načelu "več za več", vključno z vizumsko politiko EU, v okviru katere se dodatna prizadevanja držav izvora in tranzita nagradijo s povečanim sodelovanjem in dodatno podporo EU.

Vse ustrezne politike, instrumente in orodja EU, vključno s trgovinskimi sporazumi ter razvojno pomočjo, zakonitimi migracijami in vizumsko politiko, je treba povezati s sodelovanjem tretjih držav na področju migracij ter vračanja in ponovnega sprejema. Ključnega pomena je, da se izkoristijo obstoječi sporazumi o ponovnem sprejemu ter da EU in njene države članice s tretjimi državami sklenejo nove sporazume o ponovnem sprejemu o partnerstvu na področju migracij in mobilnosti.

Treba bi bilo izvajati redne preglede ravni sodelovanja, da se zagotovi, da partnerstva temeljijo na trajnostnem sodelovanju. Skupno spoštovanje in odgovornost za varstvo temeljnih pravic bi morala biti temelj vsega sodelovanja. Nezadostno sodelovanje držav izvora in tranzita bi moralo voditi do zmanjšanja sodelovanja in podpore EU, ne da bi to vplivalo na potrebno humanitarno pomoč.

Agencija FRONTEX bi morala za notranjo razsežnost svojega mandata na področju vračanja dodatno okrepiti skupno platformo za zbiranje informacij, analizo, načrtovanje in organizacijo skupnih ukrepov, da bi olajšala sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami, zlasti pri organizaciji in izvajanju postopkov vračanja in ponovnega sprejema.

Ključnega pomena je, da so odločitve o vračanju vzajemno priznane. Čeprav morajo vse države članice okrepiti svoje dejavnosti na tem področju, se lahko učinkovitost vračanja izboljša le, če okrepimo usklajevanje med državami članicami in si prizadevamo za evropski pristop. V zvezi s tem Skupina EPP podpira delo koordinatorja EU za vračanje in mreže na visoki ravni za vračanje.

Evropska mreža uradnikov za zvezo za priseljevanje v kombinaciji z uradniki za zvezo za vračanje agencije FRONTEX in evropskimi uradniki za zvezo za migracije v tretjih državah naj bi omogočila učinkovito razporeditev v tretjih državah in jim omogočila ustrezen nadzor na operativni ravni na podlagi konkretnih prošenj držav članic za vrnitev ali ponovni sprejem.

Strategija EU za prostovoljno vračanje in ponovno vključevanje, ki jo je Komisija predstavila aprila 2021, in operativna strategija za učinkovitejše vračanje, ki jo je Komisija sprejela januarja 2023, sta pomembni orodji za zagotavljanje hitrejšega in trajnejšega vračanja državljanov tretjih držav. Skupina EPP pričakuje, da bodo EU in njene države članice v okviru svojih pristojnosti v celoti izvajale strategijo, vključno s spodbujanjem in pospeševanjem posebnih programov socialne in delovne reintegracije. Pripraviti bi bilo treba strategijo EU za prisilna vračanja.

Skupni evropski azilni sistem ter novi pakt o migracijah in azilu.

Komisija je leta 2020 predlagala nov pakt o migracijah in azilu, ki temelji na predlogih iz leta 2016 za reformo skupnega evropskega azilnega sistema. Njegov cilj je zagotoviti celovit pristop na področjih upravljanja meja, migracij, azila in vključevanja, med drugim.

Naše prednostne naloge se niso bistveno spremenile. Za Skupino EPP je izredno pomembno, da se vzpostavi skupni migracijski in azilni sistem, ki bo lahko vedno pravilno deloval ter se odzval na sedanje in prihodnje migracijske krize in svetovne migracijske trende. Potrebujemo sistem, ki bo ščitil ljudi v stiski, evropske državljane in zunanje meje EU ter si prizadeval za ponovno vzpostavitev zaupanja med državami članicami in zaupanja v sposobnost Evropske unije za upravljanje migracij.

V skladu s paktom nova uredba o upravljanju azila in migracij vključuje prenovo dublinskega sistema za določitev odgovorne države članice. Za skupino EPP je ključnega pomena, da nova uredba zagotovi pravično delitev odgovornosti, boljše spoštovanje pravil in hierarhije meril za določitev države članice EU, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, ter učinkovito izvajanje premestitev. Sodelovanje in zaupanje med državami članicami se morata okrepiti.

V azilnem in migracijskem sistemu mora veljati načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, vključno s finančnimi posledicami. V zvezi s tem Uredba o upravljanju azila in migracij vzpostavlja solidarnostni mehanizem za obravnavanje primerov migracijskega pritiska. Za skupino EPP je bistveno, da vse države članice pravično prispevajo v okviru solidarnostnega mehanizma. Skupina EPP se zavzema za obvezen solidarnostni mehanizem s prožnimi načini podpore državam članicam v stiski, vključno s finančnimi prispevki, prostovoljnimi premestitvami in drugimi ukrepi.

EU bi morala zagotoviti, da se večina prošenj prosilcev za azil obravnava na zunanjih mejah Unije ali na tranzitnem območju države članice, preden se sprejme odločitev o odobritvi vstopa prosilca na ozemlje EU. Mejni postopek v prenovljeni uredbi o azilnem postopku je pomembno orodje za zagotovitev jasnega postopka za vložitev prošnje in izboljšanje upravljanja meja. Glede na to, da je delež odobrenih prošenj za azil v EU nižji od 40 odstotkov, mora biti prag za odobritev mejnega postopka realen. Poleg tega morajo države članice pri uporabi mejnega postopka zagotoviti, da osebe, za katere velja ta postopek, nimajo dovoljenja za vstop na ozemlje EU. Ne glede na to pa morajo imeti vsi prosilci sprejemljive in ustrezne pogoje v sprejemnih centrih EU.

Ne glede na to je treba nadaljevati tudi razprave o možnosti, da se dovoli vložitev prošenj za azil zunaj ozemlja EU, s čimer bi se za upravičence do mednarodne zaščite lahko ustvarila pravna pot v Unijo. V zvezi s tem Skupina EPP podpira tudi hitro sprejetje okvira EU za ponovno naselitev.

Z novimi pravili za azil naj bi sistem postal učinkovitejši in odpornejši, odvračal naj bi od zlorab in preprečeval nedovoljeno gibanje. Prav tako bi morale obstajati jasne in ustrezne obveznosti za prosilce ter opredeljene posledice, če jih ti ne izpolnjujejo. Spoštovanje temeljnih pravic je prednostna naloga.

Vsaka varna država v Sredozemlju, tako države članice EU kot tretje države, ima vlogo pri operacijah iskanja in reševanja. Izkrcanje mora vedno potekati v skladu z mednarodnim pravom, tudi če poteka zunaj ozemlja EU.

Reševanje življenj na morju je pravna obveznost v skladu z mednarodnim pravom in pravom Unije, predvsem pa gre za dejanje humanosti in solidarnosti do tistih, ki se znajdejo v stiski na morju. Plovila, ki izvajajo operacije iskanja in reševanja, morajo spoštovati ustrezno mednarodno pravo in pravo Unije, upoštevati navodila pristojnega centra za usklajevanje reševanja, upoštevati pravila organov držav članic in agencije FRONTEX ter z njimi sodelovati, da bi zagotovili varnost migrantov. Delovati morajo tudi v skladu z varnostnimi in higienskimi pogoji, določenimi v veljavnih pravilih držav prvega vstopa. Vse agencije EU, vključno z agencijo FRONTEX, morajo spoštovati temeljne pravice vseh prosilcev za azil. Skupina EPP poziva Komisijo, naj predlaga kodeks ravnanja za sodelovanje organizacij civilne družbe, ki sodelujejo pri dejavnostih iskanja in reševanja, da bi preprečili izgubo življenj na morju in zagotovili humanitarni pristop, hkrati pa še bolj odvračali od tihotapljenja ljudi in trgovskih mrež. Pri pripravi takega kodeksa ravnanja bi se morala Komisija najprej posvetovati z agencijo FRONTEX in organi držav članic, ki delujejo na prvi bojni črti, nato pa še z drugimi ustreznimi akterji, kot so organizacije civilne družbe.

EU bi morala v okviru skladne "afriške strategije" nadaljevati razpravo o regionalnih platformah za izkrcanje na obeh straneh Sredozemskega morja, kjer bi lahko varno sprejeli prosilce za azil ter učinkovito, dostojanstveno in humano ocenili njihove prošnje. Takšne regionalne platforme za izkrcanje bi lahko upravljala Agencija Evropske unije za azil (EUAA) in agencija FRONTEX brez poseganja v pravilno delovanje reformiranega dublinskega sistema.

Dogovor med EU in Turčijo je znatno zmanjšal migracijski pritisk na Evropo po migracijski krizi v letih 2015/2016. Vendar pa je Türkiye od marca 2020 prenehala sprejemati kakršne koli vrnitve z grških otokov, ne da bi za to imela kakršno koli veljavno utemeljitev. Poleg tega Türkiye zavrača sodelovanje s Ciprom pri vračanju in hkrati še naprej instrumentalizira migrante prek zelene črte. Poleg tega turški organi zelo malo storijo za izvajanje svoje zaveze iz skupne izjave o preprečevanju nezakonitih migracij iz Turčije v EU. EU bi morala okrepiti svoja prizadevanja, da bi od Turčije zahtevala izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma med EU in Turčijo.

Z vzpostavitvijo podobnih sporazumov s tranzitnimi državami in državami izvora je mogoče preprečiti nezakonite migracije, veliko število migrantov pa lahko v teh državah dobi finančno podporo.

Z nadaljnjo krepitvijo in usklajevanjem pravil skupnega evropskega azilnega sistema bi bilo treba zagotoviti tudi relativno enako obravnavo po vsej EU in zmanjšati neupravičene dejavnike privlačnosti za prihod v EU.

Sposobnost organov za presojo, da strogo in pošteno obravnavajo prošnje za mednarodno zaščito, je odvisna od različnih dejavnikov, ki so neločljivo povezani z njihovo notranjo organizacijo, viri in delovanjem. Za hitre in učinkovite azilne postopke so ključnega pomena vnaprejšnja vzpostavitev azilnih sistemov in politika vlaganja v kakovost odločanja na prvi stopnji z zagotavljanjem zadostnih sredstev pristojnim organom, pa tudi usposabljanje njihovega osebja in ključna postopkovna jamstva, ki prosilcem omogočajo, da vse elemente svojih prošenj predložijo v čim zgodnejši fazi.

Interoperabilnost obsežnih informacijskih sistemov, kot so Eurodac, schengenski informacijski sistem, vizumski informacijski sistem, sistem ECRIS TCN in sistem vstopa in izstopa, ki državam članicam in agencijam EU zagotavljajo ključne podatke za boljše upravljanje prosilcev za vizume, nadzor migracijskih tokov, spremljanje nedovoljenih sekundarnih gibanj in takojšnjo oceno varnostnih groženj, je nujna za dobro upravljanje azilnega in migracijskega sistema v EU.

Vloga Agencije Evropske unije za azil EUAA je ključna pri zagotavljanju podpore državam članicam pri obravnavi prošenj za mednarodno zaščito in usposabljanju uradnikov, odgovornih za obravnavo prošenj za azil. Kot polnopravna agencija ima EUAA zdaj širši seznam nalog, ki so se izkazale za bistvene za podporo državam članicam in tretjim državam pri obravnavi azila in migracij.

Zakonite migracije

Ohraniti moramo pošteno in potrebno razlikovanje med tistimi, ki v EU prihajajo zakonito, in tistimi, ki prihajajo nezakonito. Zakonite migracije morajo imeti osrednjo vlogo v splošni razpravi, tudi s tretjimi državami izvora in tranzita, o tem, kako sodelovati pri upravljanju migracijskih tokov.

Delovne migracije imajo pomemben teritorialni vpliv ter prinašajo priložnosti in izzive za starajočo se in demografsko upadajočo EU. Če so uspešno upravljane, lahko zakonite delovne migracije uspešno dopolnjujejo druge politike, ne le pri obračanju tega demografskega trenda, temveč tudi pri odpravljanju vrzeli na trgu dela in izgubi delovne sile. Vendar se lahko izobrazbeno, kulturno in jezikovno ozadje včasih spremeni v razdiralne družbene ovire. Zato so poleg politik za privabljanje talentov in ustvarjanje poti za delovne migracije potrebne tudi druge kratko- do dolgoročne politike, da bi zakonitim migrantom olajšali vključevanje in integracijo v družbo.

Pametno upravljanje migracij zahteva proaktivno politiko trajnostnih, preglednih in dostopnih zakonitih poti, ki koristijo tako Evropi kot tudi državam izvora, da se bolje zaščitijo ranljive osebe. To ne sme negativno vplivati na razvojne možnosti držav v razvoju.

EU mora izboljšati migracijska pravila in raziskati načine za privabljanje fizične delovne sile ter visokokvalificiranih zakonitih migrantov in podjetnikov, ki lahko zapolnijo prosta delovna mesta in spodbudijo gospodarsko rast. Spremenjena direktiva EU o modri karti ter tekoče reforme direktive o rezidentih za daljši čas in direktive o enotnem dovoljenju lahko prispevajo k izboljšanju delovnih razmer v Evropi in v državah izvora. Na tem področju je treba spoštovati pristojnosti držav članic, ki tudi same določajo pogoje za dostop do svojih trgov dela.

Okrepiti moramo tudi sodelovanje s tretjimi državami, da bi zagotovili sorazmerne dejanske in točne informacije o prednostih izbire zakonitih in varnih poti namesto nezakonitih in nevarnih poti. EU mora s temi državami vzpostaviti strukturiran in smiseln dialog o potrebah po zakonitih migracijah in sodelovanju v boju proti nezakonitim migracijam v skladu z načelom "več za več".

Zakonite migracije morajo med drugim postati del splošne razprave s tretjimi državami izvora in tranzita o tem, kako sodelovati pri upravljanju migracijskih tokov. EU bi morala spodbujati sodelovanje malih in srednje velikih podjetij med državami članicami in tretjimi državami ter si prizadevati za sistem naložb in ne le pomoči. Povezati moramo podjetja in jih obveščati o možnostih in prednostih zaposlovanja državljanov tretjih držav ter pravnih postopkih za to, hkrati pa se boriti proti izkoriščanju nezakonitih migrantov in okrepiti sankcije proti delodajalcem, ki ravnajo v nasprotju z zakonom. V celoti moramo izkoristiti bazen nadarjenih delavcev EU in partnerstva za nadarjene delavce, da bi zadostili potrebam trga dela.

Začeti bi bilo treba razmišljati o možnih načinih za spremembo okvira EU za upravljanje zakonitih in zlasti delovnih migracij, vključno z razmislekom o modelih na podlagi točk, kot so razviti v Kanadi in drugih državah, ter ob upoštevanju pristojnosti držav članic.

Ponovna naselitev je varna in zakonita alternativa nezakonitim in nevarnim potovanjem za ljudi, ki potrebujejo zaščito, ter izraz evropske solidarnosti z državami, ki niso članice EU in ki gostijo veliko število oseb, ki bežijo pred vojno ali preganjanjem. Države članice bi morale še naprej same odločati o tem, koliko oseb bo preseljenih v EU. Nadaljnja zavezanost držav članic k preselitvi kot varni in zakoniti poti v EU potrjuje, da ta ostaja koristen instrument, ki ljudem, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogoča urejen, upravljan, varen in dostojanstven prihod v EU. Hkrati bi morala odgovornost za zaščito povečati ne le EU kot celota, temveč tudi mednarodna skupnost, saj je ta trenutno neenakomerno porazdeljena na svetovni ravni. Nadaljnji razvoj na tem področju bi bilo treba spodbujati in temeljiti na forumu ZN za begunce, kjer bi bilo treba načelo mednarodne delitve odgovornosti konkretno udejanjiti.

Odpravljanje temeljnih vzrokov migracij

Skupina EPP je trdno prepričana, da je treba migracije vključiti v vse ustrezne politike EU, zlasti v politiko pomoči, trgovinsko in zunanjo politiko EU. EU bi morala zagotoviti pomoč tretjim državam, da bi zmanjšala znatno izgubo visokokvalificiranih delavcev. S povečanjem naložb in podpore tretjim državam lahko EU bolje preprečuje nezakonite ekonomske migracije, hkrati pa ustvarja priložnosti za delovna mesta ter krepi gospodarstva in življenjski standard v tretjih državah.

Eden od splošnih ciljev politike pomoči EU mora biti tudi odpravljanje temeljnih vzrokov migracij, vključno z demografskimi, podnebnimi in gospodarskimi izzivi ter konflikti. Zato se je treba osredotočiti na pomoč pri razvoju stabilnih institucij na neposrednem območju Evrope za spodbujanje trajnostnega družbenega razvoja. Skupina EPP poziva k celovitemu izvajanju instrumenta NDICI za globalno Evropo in rednemu ocenjevanju, da se zagotovi njegova pravilna uporaba.

Reševanje problema migracij v njegovem bistvu zahteva partnerstvo, zlasti z Afriko. To ne bo zahtevalo le večjega financiranja razvoja, temveč tudi ukrepe za oblikovanje novega okvira, ki bo omogočil znatno povečanje zasebnih naložb obeh partnerjev. V zvezi s tem dokument o stališču EPP o partnerstvu z Afriko zagotavlja celovit pristop, vključno z odpravljanjem temeljnih vzrokov migracij.

Bistveno je sodelovati s partnerskimi državami pri zagotavljanju odpornosti in stabilnosti ter ustvarjanju delovnih mest in priložnosti tako za migrante in begunce kot tudi za skupnosti gostiteljice. Za Skupino EPP so ukrepi, katerih cilj je prispevati h gospodarskemu razvoju lokalnih skupnosti in regij ter s tem zmanjšati migracijski pritisk z izboljšanjem znanja in spretnosti ter zaposljivosti državljanov tretjih držav, še vedno v središču naših glavnih ciljev.

Prizadevanja EU za širitev na Zahodni Balkan in aktivna sosedska politika EU prispevajo k širitvi območja blaginje in krepitvi pravne države ter so zato učinkovita orodja za boljše upravljanje migracijskih tokov. Okrepljeno strateško in operativno sodelovanje med EU ter državami na njenih vzhodnih in južnih mejah mora biti sestavni del teh prizadevanj.

Srbska brezobzirna vizumska politika, ki nagrajuje nekatere države, ki ne priznavajo neodvisnosti Republike Kosovo, je prispevala k dramatičnemu povečanju nezakonitih migracij po zahodnobalkanski poti iz držav, kot so Burundi, Indija in Kuba. EU ne more zanemariti vloge, ki jo imajo države pri ustvarjanju migracijskega pritiska.

Vključevanje

Čeprav lahko EU na podlagi člena 79(4) PDEU spodbuja in podpira ukrepe držav članic, je vključevanje še vedno v pristojnosti držav članic. Vendar so politike in strategije vključevanja potrebne za uspeh azilne in migracijske politike EU ter predstavljajo pomembno naložbo za prihodnost.

Migracijski tokovi v zadnjih letih so okrepili potrebo po učinkovitih politikah vključevanja državljanov tretjih držav. To je predpogoj za vključujočo, kohezivno in uspešno družbo. Zavedamo se, da je vključevanje dvosmeren proces, spoštovanje evropskih vrednot ter pravic in svoboščin, ki so v središču Unije, pa mora biti sestavni del procesa vključevanja.

Pozivamo k novemu pristopu držav članic k vključevanju, ki bo osredotočen na socialno vključevanje in vključevanje na trg dela, zagotavljanje jezikovnih in integracijskih tečajev s posebnim poudarkom na mladih in ženskih migrantih ter drugih ranljivih osebah, pa tudi na reševanje izzivov marginaliziranih skupnosti, vključno z mestnimi geteti. Vključevanje v najzgodnejši fazi je z usmerjenimi in ciljno usmerjenimi ukrepi bistven dejavnik, ki prispeva k splošni družbeni koheziji v Evropi, in pomemben dejavnik pri zmanjševanju tveganj v zvezi z morebitno izpostavljenostjo kriminalnim mrežam in radikalizaciji.

Pravna država in temeljne pravice, kot so svoboda govora, enakost spolov ter spoštovanje in dialog med verskimi skupnostmi, so bistveni elementi našega vrednostnega sistema in jih morajo spoštovati vsi. Ne smemo dopustiti vzporednih družb, v katerih se sistematično spodkopavajo temeljne vrednote Unije, in okrepiti moramo boj proti vsem ekstremističnim ideologijam.

Ključnega pomena je sodelovanje vseh akterjev, vključenih v družbo, pri čemer je treba spoštovati pristojnosti držav članic glede ukrepov vključevanja; ti ukrepi za vse državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, bi morali spodbujati vključevanje in ne izolacijo ter sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki imajo ključno vlogo v procesih vključevanja.

Instrumentalizacija

EU je instrumentalizacijo migrantov na svojih zunanjih mejah doživela štirikrat: februarja 2020 na grško-turški meji v Evrosu, maja 2020 na špansko-maroški meji v Ceuti, poleti 2021 pa so jo izvedli organi Belorusije proti Litvi, Latviji in Poljski ter še vedno stalni tok nezakonitih migrantov na Ciper iz Türkije prek zelene črte. Kljub poskusom destabilizacije EU in/ali v politične namene instrumentalizacija migrantov proti EU ni bila uspešna. To se je zgodilo zaradi hitrega in usklajenega odziva držav članic in mejnih agencij EU ter dodatno poudarja, kako pomembno je, da ima EU vedno vzpostavljen učinkovit in integriran sistem upravljanja meja. Poleg tega so bili ti hibridni napadi neuspešni zaradi sodelovanja z državami izvora in tranzita, da bi ustavili instrumentalizacijo ljudi proti EU.

Učinkovit nadzor zunanjih meja EU preprečuje, da bi sosednje države migrante uporabile kot orožje proti Uniji, hkrati pa zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic migrantov. V zvezi s tem skupina EPP poziva Komisijo, naj iz proračuna EU zagotovi sredstva za vzpostavitev fizične infrastrukture, kot je zahtevalo dvanajst držav članic, da se okrepijo nacionalni sistemi varovanja meja.

V prihodnosti se mora EU na instrumentalizacijo hitro odzvati s celovitim pristopom, ki upošteva operativne, pravne, finančne in diplomatske ukrepe. To vključuje tesno sodelovanje z državami izvora in tranzita za preprečevanje odhodov in vizumskih politik, katerih cilj je destabilizirati EU, kot se je nedavno zgodilo na mejah EU s Srbijo. V zvezi s tem mora EU najti tudi trajnostno in dolgotrajno rešitev za razmere na Cipru, kjer Turčija zlorablja zeleno črto, da bi olajšala gibanje državljanov tretjih držav v EU.

Skupina EPP odločno podpira predlog Komisije, da se v Zakonik o schengenskih mejah vključijo določbe o instrumentalizaciji migrantov, kar bi jim omogočilo učinkovitejše in bolj usklajeno ukrepanje v primeru, da do te instrumentalizacije pride. Krepitev naše varnosti z upoštevanjem evropskih vrednot in s tem, da se ne pustimo izsiljevati, bo tudi pravi signal tistim, ki migrante uporabljajo ali jih skušajo uporabiti kot orožje proti EU in njenim državam članicam.

Učne izkušnje iz sprejema ukrajinskih beguncev.

Od 24. februarja 2022 je bilo skoraj 12 milijonov registriranih prehodov meje iz Ukrajine, od katerih jih je velika večina vstopila v Unijo prek Poljske. Na tisoče državljanov, družin in nevladnih organizacij je odprlo svoja srca in domove ukrajinskim beguncem. Skupina EPP toplo pozdravlja enotno solidarnost brez primere, ki smo jo videli v odzivu z Ukrajino, vključno z aktiviranjem direktive o začasni zaščiti (TPD) prvič v njeni 20-letni zgodovini.

Direktiva o začasni zaščiti se je izkazala kot učinkovito orodje za hitro zagotavljanje zaščite ukrajinskim beguncem, državam članicam pa za učinkovito obvladovanje prihodov velikega števila ljudi. Do zdaj je začasno zaščito v EU prejelo več kot 4,4 milijona ukrajinskih državljanov, ki uživajo številne pravice, vključno z dostopom do trga dela in izobraževalnih sistemov. Skupina EPP pozdravlja zavezo Sveta, da bo izvajanje direktive o začasni zaščiti podaljšal še za eno leto, kar bo ukrajinskim beguncem zagotovilo gotovost glede njihovega pravnega statusa v EU.

Skupina EPP ponovno poudarja, da je aktivacija direktive o pravicah beguncev izjemen ukrep za obvladovanje obsežnega migracijskega gibanja Ukrajincev, ki bežijo pred neposrednimi posledicami ruske nezakonite vojne. Noben položaj doslej ni bil enak položaju ukrajinskih beguncev. Od leta 2017 lahko ukrajinski državljani za 90 dni obiščejo Unijo, ne da bi prej pridobili schengenski vizum. Aktivacija direktive TPD v tej posebni situaciji je ukrajinskim beguncem zagotovila zakonito bivanje v Uniji po izteku 90 dni, ne da bi pri tem obremenila azilne sisteme držav članic.

Komisija je septembra 2020 predložila predlog uredbe o krizi in višji sili, ki bi razveljavil direktivo TPD. Skupina EPP podpira sprejetje te uredbe, saj je treba bolje izvajati solidarnost z državami članicami, ki se zaradi svoje geografske narave soočajo z nesorazmernim bremenom. Vendar pa se cilji uredbe razlikujejo od ciljev direktive TPD, zato Skupina EPP ne podpira razveljavitve direktive TPD.

Poleg tega je sprejem Ukrajincev še dodatno poudaril pomen živahne civilne družbe za vključevanje in podporo skupnosti državljanom tretjih držav. Financiranje EU za zagotavljanje ustreznih stanovanj, izobraževanja in zdravstvenega varstva je ključnega pomena za podporo državam članicam in zlasti lokalnim oblastem pri pokrivanju stroškov in zagotavljanju boljše pomoči tistim, ki bežijo pred Putinovo nezakonito vojno v Ukrajini. Bistveno je, da se podpora EU državam članicam in lokalnim oblastem nadaljuje zaradi podaljšanja direktive o nadzoru trga dela. Skupina EPP nadalje spodbuja države članice, naj ukrajinskim beguncem zagotovijo popoln dostop do trga dela in jezikovnih tečajev, da bi še izboljšali njihovo vključevanje. Z vidika krožnega gospodarstva bi to lahko prispevalo tudi k obnovi Ukrajine po koncu vojne.

Vendar so se pri sprejemanju ukrajinskih beguncev pokazale omejene zmogljivosti sprejemnih sistemov držav članic. Poleg tega poudarja nujno potrebo po hitrem razlikovanju med begunci ali upravičenci do mednarodne zaščite in ekonomskimi migranti. Leta 2021 so države članice EU sprejele 524 400 odločitev o azilu, od katerih jih je bilo odobrenih le 39 odstotkov. Tako velika večina prosilcev za azil ni upravičena do mednarodne zaščite. Hkrati je stopnja vračanja veliko prenizka.

S podnebjem povezane migracije

Podnebne spremembe so že zdaj temeljni dejavnik migracij ali razseljevanja, pričakuje pa se, da se bo zaradi vplivov podnebnih sprememb na načine preživljanja, oborožene spopade ter varnost preskrbe s hrano in vodo selilo še več ljudi. Gre za multiplikator groženj za obstoječe napetosti in negotove izzive v državah v razvoju. Po podatkih poročila Svetovne banke bi se lahko do leta 2050 zaradi podnebnih sprememb 216 milijonov ljudi bilo prisiljenih preseliti znotraj svojih držav. Te podnebne migracijske "vroče točke" se bodo pojavile že leta 2030 in se do leta 2050 še poslabšale.

EU mora preučiti, kako bodo podnebne spremembe v prihodnosti vplivale na migracijske tokove v našo Unijo. Suša, povišane temperature in drugi ekstremni vremenski pojavi ne bodo povzročili le velikih selitev ljudi, ampak tudi lakoto.

Vendar podnebne spremembe niso vzrok, ki bi bil združljiv z zaščito v okviru pravnega reda EU na področju azila ali mednarodnega begunskega režima. Ključnega pomena je, da razvojno sodelovanje in humanitarna politika EU podpirata prilagajanje podnebnim spremembam, krepitev odpornosti in krepitev zmanjševanja tveganja nesreč v tretjih državah kot način za ublažitev posledic podnebnih sprememb na mobilnost ljudi.

V zvezi s tem visoka stopnja revščine v več tretjih državah spodkopava odpornost lokalnega prebivalstva, zato je za reševanje socialno-ekonomskih izzivov nujna večja osredotočenost na gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Azil v Evropi ne more postati trajna rešitev za svetovne krivice.